Televizijski kombi, ki to ni bil
Povojna Anglija je doživela velik razcvet televizije, a tudi to kakopak ni bilo brezplačno.
Televizijski kombiji so imeli le eno nalogo - odkrivati so morali morebitne kršitelje.
Država je uvedla obvezno licenčnino za vsak uporabljani televizor ali kot bi danes v našem jeziku rekli - RTV prispevek. Seveda pa licenčnine, ki jo je država uvedla 1. junija 1946, niso plačevali vsi, sploh zato, ker je bila pregrešno draga - za en črnobeli kanal BCC-ja je bila naročnina dva funta ali v današnjem denarju sto in nekaj evrov. Licenčnino je izdajal Generalni poštni urad.
In ker so ljudje vseeno lahko kupili televizor, je kmalu bilo televizorjev neprimerno več kot naročnin, zato so se pri poštni upravi odločili, da bodo odkrivali neprijavljene televizorje z vozili. Prvi “televizijski kombi” so predstavili v začetku leta 1952 in proces je potekal še globoko v to stoletje, nazadnje s Fordovimi transiti.
Na streho kombija so namestili tri antene in čeprav še do danes ni uradno znana metoda lovljenja, gre verjetno za zaznavanje elektromagnetnega polja, ki ga oddaja televizija. Potem je dovolj, da le pogledate seznam, če ima zaznana hiša ali stanovanje licenčnino in - hop, cefizelj - potrkate na vrata. Danes je v času IP televizije tovrstno početje nesmiselno in ga je, tako kot način plačevanja, povozil čas. Leta 2013 je Radio Times prišel do internega BBC-jevega dokumenta, po katerem so razkrili število vozil in zaposlenih v tem projektu.