Filigranska maketa slovenske družbe

8. aprila bo na spletnih straneh in kanalih SNG Nova Gorica na ogled spletna premiera veseloigre z Vipavskega jerebika, štrudelj, ples pa še kaj avtorice Simone Semenič v režiji Jureta Novaka, namenjena zainteresiranim abonentom in za izven, na odru pa seveda takoj, ko bo to mogoče.

Jure Novak je gledališki režiser in vsestranski (ne le) gledališki ustvarjalec. Najprej je študiral filozofijo in sociologijo kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, nato se je vpisal na študij gledališke in radijske režije na AGRFT in ga zaključil leta 2006. Odtlej je režiral in izvedel vrsto projektov, ki povečini obravnavajo pereča družbena, politična, filozofska in osebna vprašanja sodobne družbe, tako za odrasle kot otroke. Med letoma 2007 in 2010 je umetniško vodil Gledališče Glej, od 2016 do 2019 pa je bil tam vodja stikov z javnostmi in član umetniškega sveta. Ukvarja se tudi s prevajanjem in glasbo, je kolumnist, pedagog, ustanovni član in podpredsednik Društva gledaliških režiserjev ...

Tokrat se loteva besedila Simone Semenič, ki ga je avtorica postavila v vas v Vipavski dolini, in sicer na prav konkreten dan, 15. avgust 1963. Vaščani pripravljajo dva dogodka na isti dan, ob isti uri - mašo za veliki šmaren z gospodom škofom in proslavo za dan graničarjev JNA s tovarišem sekretarjem izvršnega komiteja centralnega komiteja. Odločitve, ki jih morajo sprejeti, so težke. Bodo zveste ovčice ali poslušni tovariši? Na prvi pogled je jerebika, štrudelj, ples pa še kaj igra o nekem zgodovinskem času in temeljni slovenski ideološki razklanosti, a bolj ko se zadeva razpleta, bolj postaja portret sodobne slovenske družbe, v kateri ideološko prepričanje zlahka zamenja pragmatična korist. Besedilo nenehno prehaja med časi in prizorišči, politična dilema pa je začinjena s prizori neposredne seksualnosti. Gre za besedilno bravuro, ki se po eni strani igra z žanrom komedije, tako da preizprašuje meje komičnega, po drugi pa z meščansko predpostavko gledališča, ki je provokacijo pripravljeno sprejeti, a le do določene mere.

> Simona Semenič je dogajalni čas jerebike postavila v leto 1963, dogajalni prostor pa v Vipavsko dolino, kam pa ste postavili uprizoritev? Omenili ste, da besedilo veliko bolj kot o preteklosti govori o naši sedanjosti - kje vidite vzporednice?

“Drznem si trditi, da Simonino besedilo z umestitvijo v čas in prostor prej govori o neki mitski preteklosti ter ruralnosti ali raje avtentičnosti izvora zgodbe, kot da bi se hotela izrekati o specifičnem času in prostoru. Arhetipska sta, hkrati pa močno označena v Simonini in skupni kolektivni podzavesti. Jerebika se spretno igra z nostalgijo, s, če hočete, mitološkim izvorom sodobnega slovenstva, ki je pregovorno prej vaški kot meščanski. In prav s tem, ko družbeno travmo, politične, ideološke in psihološke vozle sodobne družbe prenese na ta na videz preprostejši model, nam omogoči, da jih razpremo in natančneje analiziramo. Na ta element nostalgije, avtentičnosti predvsem estetsko cika tudi uprizoritev, hkrati pa se, tako kot Simona, zavedamo, da moramo to izhodišče kršiti, sprevračati. V sodobnost smo vse preveč vpeti, prekompleksna je, da bi se je lahko lotili generalno, celovito, jerebika pa je maketa slovenske družbe, njene podzavesti in javnega izrekanja o njej. A ta maketa je izdelana filigransko, v njej brbota od podrobnosti, življenjskosti, resničnosti. In prav zato lahko tako glasno spregovori o vseh nas, tukaj in zdaj.”

> Potem je tu seveda na dlani vprašanje eksplicitne seksualnosti, ki se ga avtorica dotakne že v hudomušni didaskaliji: “če imajo igralke in igralci kakršenkoli predsodek ali težave z goloto in seksualnostjo na odru, naj ne sodelujejo pri uprizarjanju tega besedila”. Kako se z ekipo lotevate tega izziva, kakšne strategije uprizarjanja seksualnosti izbirate?

“Ta 'hudomušni' 'napotek za režijo' ni prav nič hudomušen. Eksplicitna provokacija je, prst v oko, in izziv. Simona pravi, 'no, pa da te vidimo, (slovensko) gledališče', in s to uvodno, prvo didaskalijo je posegla v ekipo, že dolgo preden se je študij sploh začel. Še pred začetkom vaj smo jaz in vodstvi obeh gledališč doživeli oba skrajna odziva, 'nikakor se ne bom slekel!' ter 'kako veliko bo moje umetno spolovilo?'. S tem je seveda rokavica, ki jo je vrgla Simona, dosegla svoj namen. Zdaj pa, in naj se še ob to kdo zatakne, tako kot so se ob Simonin napotek: fukali na odru ne bomo. Ker bi to povsem povozilo vse ostale sporočilnosti besedila. Ker me to osebno ne zanima in mi ni izziv. Ker nočem na ta način posegati v integriteto profesionalnih igralk in igralcev. Ker to po mojem ni poanta eksplicitne seksualnosti v jerebiki. Ker bi bil 'eht' fuk na odru, vsaj v kontekstu dramskega, institucionalnega gledališča, lahko kvečjemu banalen, tezen, nikakor pa ne vsebinski. Fukali na odru ne bomo, a seksualnost je v jerebiki ključna. Na več ravneh. Zato se naša iskanja obračajo v smer izhajanja iz lastnih, intimnih drž. V intimah, v katerih se vsi močno razlikujemo, ker so predvsem osebne in zasebne, iščemo analogije vlogam in vsebinam, ki jih imajo seksualni prizori v jerebiki. Iščemo odrske situacije, ki sledijo duhu in ne črki eksplicitnih didaskalij.”

> Kako pa je z igralsko ekipo? Uprizoritev nastaja v sodelovanju dveh ansamblov (SNG Nova Gorica in Mladinskega) - kako sodelujete s tema dvema poloma; mislim, da se estetike in preference obeh hiš precej razlikujejo?

“Kljub temu da so na odločitev za koprodukcijo vplivale tudi zunanje okoliščine, se mi vse bolj zdi, da predstave, ki nastaja, ne bi mogel narediti ne v enem ne v drugem gledališču samem. Prvič, za režiserja je odlično, da pride na tak mešan teren. V projektih znotraj ene hiše si pogosto tujec v družini. Na obisku. Odnosi so vzpostavljeni, jasni, dolgotrajni, položaji bolj ali manj določeni. Kar ne pomeni, da igralke in igralci ustaljenih razmerij ne zmorejo ali nočejo preseči, nikakor, a vendarle je jasno, da kot režiser 'prideš mimo', oni pa so trdni, večni. V tako mešani ekipi, dva ansambla plus gostja, pa je teren nov za vse, razmerja še niso vzpostavljena, vsi se tipamo, vohamo, spoznavamo, spodbujamo in izzivamo. Lepše situacije si ne bi mogel želeti. Drugič pa, in to je vpisano že v režijski koncept, se vleče jasna vzporednica med dvema ideološkima jezikoma v jerebiki in dvema gledališkima jezikoma v uprizoritvi. In kot se v jerebiki izkaže, da sta ideologiji javno zapovedani, intimno pa subvertirani, tako se v ustvarjalnem procesu čedalje bolj kaže, da je marsikatera na prvi pogled radikalna razlika v resnici samo razlika v narečju, izhodišču, orodju: da pa igralke in igralci na koncu spregovorijo v istem jeziku, zapojejo enoglasno.”

Urška Brodar, dramaturginja Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana

---