Škoda je narejena
Ko so se s cepivom Pfizer-BioNTecha cepili prvi starostniki, je bil to veliki dan, ko je slavila znanost. Kar se je zdelo v tako kratkem času nedosegljivo, je postalo resničnost. Začetno zadržanost so premagale dobre izkušnje cepljenih in podatki o visoki učinkovitosti, mRNA cepiva pa so tudi med popolnimi laiki postala sinonim za zaupanja vredna, pa naj so njihovo delovanje razumeli ali ne. Potem je prišla AstraZeneca s svojo vektorsko tehnologijo in “le” 60-odstotno učinkovitostjo. In kar naenkrat v glavah povprečnih laikov, ki so dobili napačen vtis, zgolj cepiti se (in se s tem izogniti hujšemu poteku bolezni ali celo smrti, pred čemer vsa cepiva ščitijo enakovredno), ni bil več dovolj velik privilegij sam po sebi.
Nato se je zgodil še preplah ob nesrečnih smrtih, ki, kot kaže, niso vzročno povezane s cepivom AstraZeneca, in previdnostna ustavitev cepljenja s tem cepivom v več državah, pri nas pa še panika učiteljev, ki jim očitno niso pravočasno pojasnili, da je visoka temperatura pričakovan in celo zaželen učinek, ki kaže na odziv na cepivo. In škoda je narejena. In že spet je spodrsnilo pri komunikaciji, kot da ne bi vedeli, da je posebna pazljivost potrebna že zaradi dvomov, ki so jih desetletje podžigala anticepilska gibanja.
Če se je skrhalo zaupanje v vlado in nekatere njene ukrepe, res ni treba, da se še v znanost, zdravnike in regulatorje.
Še dobro, da cepiv ni mogoče izbirati, sicer bi bili priča še eni nepošteni in neprimerni delitvi, kot da ni dovolj že delitev na tiste (države), ki si cepivo lahko privoščijo, in tiste, ki si ga še dolgo ne bodo mogle. Takšen kolaps solidarnosti pa bo agonijo pandemije zaradi možnosti širitve novih različic mutirajočega virusa le še podaljšal. Vračanje v vsaj približno normalnost pa se bo podaljšalo tudi, če ne bomo dosegli želene precepljenosti.
Če se je skrhalo zaupanje v vlado in nekatere njene ukrepe, res ni treba, da se še v znanost, zdravnike in regulatorje, ki pravijo da je tveganje za nastanek krvnih strdkov (in drugih hujših posledic) neprimerno večje, če zboliš za covidom-19, kot pa če se proti njemu cepiš, s čimer si tudi bolje zaščiten. In tudi sicer število krvnih strdkov med cepljenimi ni višje kot v splošni populaciji.
Zakaj neki nas zelo malo verjetni neželeni učinki na zdravje v tem primeru torej skrbijo bolj kot bistveno bolj tvegana izpostavljenost drugim snovem, recimo pesticidom, ki jih vsakodnevno zaužijemo s hrano, ali pa onesnaženemu zraku, ki ga dihamo....?