Vmesni čas, ki še kar traja in traja

Vmesni čas je naslov filma Dušana Moravca, s katerim bodo gledalci lahko podoživljali svoje ali spoznavali popolnoma drugačne občutke ob lanskem začetku epidemije virusa covid-19. Preplet razmišljanj 20 sogovornikov in podob iz začetka dobe #ostanidoma bo na prvem programu nacionalne televizije jutri ob 22.25.

“Film je začel nastajati tako rekoč čez noč, kakor so začela veljati pravila epidemije, zato ni bilo veliko časa na voljo za izbiro sogovornikov,” pravi režiser in scenarist Dušan Moravec. Prepustil se je intuiciji. Tudi vprašanj jim ni postavljal: “Hotel sem, da sami povedo, kaj razmišljajo, kako se počutijo. Na začetku sem nekaj posnetkov naredil sam, potem pa so se zaradi prepovedi sami posneli in mi jih pošiljali. Pomembnejša mi je bila zgodba kot kakovost posnetkov. Prvi zapis je nastal 15. marca, film pa se zaključi 18. aprila 2020. V njem sem uporabil tudi fotografije in glasbo, ki je nastajala v tistem času. In mislim, da prav fotografije Željka Stevanića in glasba Vladimirja Ristića naredijo film še toliko bolj poseben.”

Režiser filma Dušan Moravec (foto: Ivana Moravec Cvelbar)

V načrtu film o Dušanu Jelinčiču

O svojih načrtih v bližnji prihodnosti Dušan Moravec pove: “Prav te dni začenjamo snemati film o enem najbolj branih slovenskih pisateljev, Dušanu Jelinčiču, Tržačanu, ki je izjemno cenjen in zelo bran tudi v Italiji. Njegove knjige, zgodbe so nadvse zanimive in privlačne, žanrsko zelo različne, kar je za nas filmarje odlično. Na ta način nam ponuja veliko možnosti, poleg portreta pisatelja lahko tudi prikažemo novo dimenzijo njegovega pisanja. Da je film zanimiv za širše območje, dokazuje zanimanje, ki so ga za predvajanje izkazali s pismom o nameri tudi pri italijanski nacionalni televiziji Rai. Kot zanimivost naj povem, da pri filmu sodelujejo štirje Idrijčani ter Cerkljanka: pobudnik in scenarist projekta je Robi Šabec, komponist Cveto Kobal, oblikovalka maske Anita Ferčak ter direktor fotografije in producent Matjaž Mrak.”

Bi lahko povzeli, kakšna občutja so takrat prevevala sogovornike?

“Vmesnemu času sem dal podnaslov Melanholični film z elementi humorja. Se mi zdi, da so tudi odgovori v takem slogu. Večina se jih zaveda resnosti položaja, ampak ne dramatizirajo. S kančkom humorja skušajo preživeti te dni, prve dni v karanteni. Je pa ravno raznovrsten izbor pripovedovalcev pripomogel, da lahko začutimo, kako je bilo takrat in kakšna občutja so nas na splošno prevevala. V filmu je dobro zastopana Primorska v širšem pomenu, saj sem uporabil pričevanja kar nekaj akterjev z našega konca, kot so Neda R. Bric, Anja Medved, Patricija Maličev, Iztok Bončina, Maja Novak, Lučka Počkaj ...”

Film govori o začetku pandemije - naslov Vmesni čas pa lahko razumemo kot dobo med dvema “običajnima”. A vmesni čas še kar traja. Se spomnite, kako ste doživljali njegov začetek?

“Vmesni čas je vedno priložnost za razmislek. Vmesni čas zame je pravzaprav vsak moj film. Življenje do filma in po njem. Res pa je, da trenutni vmesni čas še kar traja. Začetek pandemije je bil zame kar šokanten. Ravno na dan uveljavitve omejenega gibanja naj bi začeli snemati nov film. Pripravljal sem se na film o Tomažu Vuku iz Mirna. Doživel in uspešno postoril je marsikaj, preživel je tudi Auschwitz. Zdi se mi nadvse pomembno, da se delajo taki filmi, ki beležijo polpreteklo zgodovino in trajno zabeležijo dogodke in dejanja, ki so jih storili posamezniku v imenu svojih predpostavljenih. Nacizem in fašizem sta storila toliko gorja, da moramo vedno znova in znova opozarjati na te grozote. In Tomaž Vuk, ki je šel skozi vse to trpljenje, se je vsako leto s prijatelji odpravil na 3500 kilometrov dolgo pot po taboriščih v Nemčiji. V spomin in opomin na dogodke med drugo svetovno vojno. Na tej poti smo ga hoteli spremljati in narediti nekakšen 'road movie'. Žal je zaradi epidemije vse odpadlo, najbolj žalostno pa je, da je Tomaž Vuk čez nekaj mesecev umrl. Bil je izjemen človek, na srečo smo že prej naredili nekaj posnetkov in filma še nisem spustil iz rok.”

Dokumentarec prihaja leto po razglasitvi epidemije, prvih ukrepih in ustoličenju nove vlade. Kako bi kot predstavnik filmskih ustvarjalcev v nekaj stavkih povzeli minulo leto? Kakšno je sedanje stanje?

“Filmsko stanje je, če ostanem v filmskem žargonu, grozljivka. Sedanja vlada se trudi izmučiti slovenski film in pri tem ne izbira sredstev. V tem trenutku se je potrebno organizirano zoperstavljati takemu početju in člani Društva slovenskih režiserjev delamo prav to. Ves čas opozarjamo, kaj se dogaja in na ta način marsikaj dosežemo, smo pa še daleč od kakšnega večjega napredka. Kultura na splošno ni ravno čislana med vladajočo garnituro. In prav kultura je tisto, kar nam lahko pomaga, da smo na splošno in konkretno bolj dojemljivi za različnost in tudi bolj spodobni pri izražanju, spoštovanju drugih in komuniciranju. Prav te - recimo jim osnovne - veščine normalnega obnašanja pa sedanja vladna garnitura in vsi, ki ji precej verno sledijo, v svojih dejanjih najbolj zanikajo.”

Kako torej gledate na prihodnost?

“Bom uporabil kar besede režiserke Anje Medved, ki na koncu filma Vmesni čas reče: če bomo pogumni, bomo zmagali vsi. Biti pogumen ne pomeni, da si neustrašen in da tečeš po zadnjo rolo toaletnega papirja, ampak da si prijazen, solidaren, radoveden, tudi oprezen in zaupaš, kakorkoli se to naivno sliši, v človeka in človeštvo.”

---