Ni prostora za starce, za svobodo pa

Kitajska režiserka Chloé Zhao se je s filmoma Songs My Brother Taught Me in The Rider že zapisala na zemljevid zelo vznemirljivega sodobnega ameriškega neodvisnega filma, osredotočenega na obstrance. A s svojim tretjim celovečercem Nomadland, s katerim je osvojila dva zlata globusa in v ponedeljek še štiri nagrade ameriških filmskih kritikov, je na dobri poti za osvojitev najbolj zaželenega kipca - oskarja za najboljši film.

Film temelji na knjigi raziskovalne novinarke Jessice Bruder Nomadland: Surviving America in the Twenty-First Century, Chloé Zhao pa je poskrbela za režijo, scenarij in montažo. Nomadland je “mali veliki film” o delu starejše ameriške populacije, ki si je svoj vsakdanji kruh služil na slabo plačanih delovnih mestih in je po veliki svetovni finančni krizi leta 2008 končal v avtodomih ter na cesti v iskanju priložnostnih, sezonskih zaposlitev.

Tovarištvo, solidarnost in brezmejna svoboda

V ospredju je svojeglava in žilava Fern (še ena izjemna vloga Frances McDormand), ki je po zaprtju glavnega industrijskega obrata v kraju Empire v zvezni državi Nevada in smrti moža kupila kombi ter se odpravila s trebuhom za kruhom po ameriškem Zahodu. Na svoji poti sreča veliko ljudi, ki delijo enako usodo kot ona. V filmu sicer večinoma nastopajo naturščiki, med temi pa so številni resnični nomadi, kot so na primer Fernini prijateljici Linda May in tako imenovana Swankie ter “guru” avtodomarskih nomadov in youtuber Bob Wells. Vsaka od teh oseb ima večinoma težko zgodbo za seboj, a Chloé Zhao v svojem filmu poudarja pozitivne plati tovrstnega načina življenja, kot so na primer tovarištvo, solidarnost in občutek brezmejne svobode, ki jo ponuja sapo jemajoča narava na ameriškem Zahodu. Kljub temu da za te obstrance ameriška družba očitno nima neke sistemske rešitve, je očitno prav svoboda tista, ki pri novodobnih starejših nomadih pretehta in je eden od poglavitnih vzrokov, zakaj vztrajajo s takim življenjem. Fern je po dolgih letih življenja v istem, a prijetnem kraju, kot je dejala, z nomadskim slogom življenja, ki je daleč od romantike seveda, na poti nove osebnostne renesanse, na kateri bo nadoknadila zamujeno. A to s seboj prinese tudi veliko osamljenost, ki jo nomadi očitno vzamejo v zakup.

Še en dokument izrojenega ameriškega sna

Zhaova je z nevsiljivo in minimalistično režijo v Nomadlandu ustvarila zelo dostojanstven portret teh novodobnih klenih “kavbojev” in je poleg filmov, kot so na primer Ameriška ljubica, Projekt Florida, Na sledi očetu, še en intimen, a zelo zgovoren filmski dokument o izrojenem ameriškem snu, kjer podivjani kapitalizem povozi finančno najšibkejše.

Morda pa se bo tudi na letošnji podelitvi oskarjev pisala zgodovina, in sicer po lanski veliki zmagi južnokorejskega Parazita in njegovega režiserja Bong Joon-hoja, utegne Zhaova kot prva azijska režiserka osvojiti oskarja za najboljši film.

---