Izjemna ženska v senci genija
Knjižna polica
11. 03. 2021, 18.52
, posodobljeno: 23. 04. 2021, 08.29
Slovenski bralci Slavenke Drakulić so s prevodom romana Dora in Minotaver, ki govori o zagonetnem in burnem odnosu med Pablom Picassom in talentirano avantgardno fotografinjo Doro Maar, dobili še manjkajoči del trilogije o izjemnih ženskah v senci genijev.
Pablo Picasso je Doro Maar neštetokrat upodobil na svojih slikah,
velikokrat kot jokajočo žensko. A kot preberemo v knjigi Slavenke
Drakulić, je bila precej ponosna ženska, ki ni kazala čustev.
Najprej se je Slavenka Drakulić podala v raziskovanje življenja mehiške slikarke Fride Kahlo, ki je kljub hudim življenjskim preizkušnjam in težavnemu odnosu s slavnim slikarjem Diegom Rivero vztrajala v svoji umetnosti kot orodju za kanaliziranje lastne bolečine. Nato je sledila Dora Maar, dolgoletna muza in partnerka Pabla Picassa, ki je po koncu zveze psihično zlomljena končala v psihiatrični bolnišnici na elektrošokih, katerih jo je “odrešil” slavni psihoanalitik Jacques Lacan. Zadnja od pozabljenih velikih žensk, ki je pritegnila njeno pozornost, pa je bila prva žena Alfreda Einsteina, Mileva.
Slavenka Drakulić: Dora in minotaver, prevedla Mateja Komel Snoj, Beletrina, 226 strani, cena 24 evrov
Čeprav v vseh omenjenih delih Slavenka Drakulić obravnava resnične like in dogodke, gre za fikcijo, za romansirano biografijo. V primeru Dore Maar pa je skušala predvsem priti do dna vprašanju, zakaj je ženska že zgrajeno samostojno umetniško kariero potisnila na stranski tir po srečanju z usodnim moškim? Zanimivo je, da sta to storili dve od njenih obravnavanih žensk. Edina, ki je bila dejavna do konca, je bila Frida Kahlo, katero je Slavenka Drakulić sicer spretno vpletla tudi v zgodbo Dore Maar. Kahlova je namreč na povabilo vodje nadrealistov Andreja Bretona v 30. letih dejansko razstavljala v Parizu, Drakulićeva pa v knjigi dvakrat učinkovito zoperstavi neomajno predanost Kahlove umetnosti in oklevanje Maarove. Kot je sicer dejala Drakulićeva v intervjuju za naš časnik leta 2016, je v zadnjih romanih niso zanimale ženske kot take, ampak njihov odnos z genijem. “V knjigi Dora in Minotaver me je najbolj zaposlovalo vprašanje, kakšen je genijev odnos tako do okolice kakor do samega sebe. Ustvarjalec, kakršen je bil Picasso - zvenelo bo, kakor da ga branim, a ga ne -, je tako egocentričen, tako obseden s sabo in svojim delom, da ga drugi vidijo kot groznega človeka, ki zanemarja sočloveka, trpinči vse okrog sebe. Ne, preprosto ne vidi jih! Služijo mu samo kakor gradivo za njegovo ustvarjanje,” je dejala in dodala, da jo je še posebej zanimalo, kaj se zgodi, “kadar v polje take ustvarjalne energije vstopi - recimo tako, četudi morda zveni nekoliko grobo - oseba manjše kreativne moči. To me zanima: kako on nadvlada njo.”
Knjiga, ki je dobila naslov po zgovorni Picassovi sliki iz leta 1936, z začetka njune ljubezenske zveze, se tako vseskozi ubada z razmišljanji, kako je do tega prišlo. V knjigi sicer Drakulićeva “krivde” ne prevali samo na Picassa, ampak glavna protagonistka v knjigi večkrat omeni, da je za njen umetniški in osebnostni polom kriva tudi sama. V knjigi je velik poudarek tudi na nastajanju verjetno najbolj slavne Picassove slike Guernica, kjer Drakulićeva pokaže kreativni doprinos Maarove, istočasno pa to obdobje označi za eno od najsrečnejših v njuni zvezi. Zelo pretanjeno opiše še razpetost Maarove med razumevajočim očetom, Hrvatom, in grajajočo matero, Francozinjo. Ta dvojnost je Maarovo, kot kaže, tudi precej zaznamovala.