V epidemiji še bolj velja, da podpirajo tri vogale v hiši

Tokratni osmi marec, mednarodni dan žena, bo obeležen drugače, kot je v navadi. Tako kot so drugačni časi, v katerih živimo. In ti časi predstavljajo še toliko večji izziv tudi za žene in dekleta.

PRIMORSKA > Devet znanih in uspešnih Primork, ki imajo na področjih, s katerimi se ukvarjajo, kaj pokazati, smo ob tokratnem dnevu žena vprašali, kako ocenjujejo položaj žensk v slovenski družbi, gospodarstvu in v sektorjih, v katerih delajo. Zanimal nas je vpliv epidemije covida-19 na položaj žensk, saj jih je zaprtje izobraževalnih ustanov, javnega življenja in dela gospodarstva še dodatno obremenilo, ob tem pa so jim še upadli dohodki.

Prevladujoče mnenje je, da so v teh zahtevnih časih ženske prevzele še večji del bremena v gospodinjstvu in družinah, saj je bilo več članov gospodinjstva doma, ukvarjanje z otroci pa je prav tako padlo večinoma na njihova pleča. Ob tem so prav tako nosile največje breme v boju s pandemijo, tako v zdravstveni negi, socialnem skrbstvu in šolstvu, tiste, ki so na odgovornih mestih, pa so bile dodatno obremenjene še v službi.

A so tudi izpostavile pozitivne vidike epidemiološke krize: veliko časa so preživele s svojimi bližnjimi in ugotovile so, da je marsikatera zadeva, ki jim je doslej vzela veliko časa in energije, povsem nepotrebna, tako da bodo to v prihodnosti spremenile.

Petra Šinigoj, generalna direktorica Saop d. o. o.: “Pri nas je že 12 let vodilna v podjetju ženska”

“Problematiko poslovnih žensk v medijih zaznavam, verjamem tudi, da je sistem ponekod manj pravičen, ne poznam pa razmer tako dobro, da bi lahko komentirala, kako je v našem gospodarstvu. V našem podjetju so že dvanajst let na položaju generalnega direktorja ženske.

Med produktnimi vodji, ki v Saopu predstavljajo eno ključnih vlog za razvoj rešitev, pa so tako moški kot tudi ženske. Prav tako pri nas plače niso odvisne od spola, temveč od znanja, izkušenj in kompetenc posameznika in v skladu s tem se lahko plača z leti vsem zviša. Nagrajujemo vse, ki dodajajo vrednost. V času teh izrednih razmer se kot družini prijazno podjetje trudimo, da je usklajevanje delovnih in družinskih obveznosti čim lažje za vse zaposlene. Varstvo otrok so recimo koristile tako ženske kot tudi moški. Prav tako pripravljamo presenečenje tako za dan žena kot tudi za dan mučenikov. Oboji so nam enako pomembni.”

Irena Sivka Horvat, ravnateljica OŠ Vojke Šmuc Izola: “V epidemiji so bile mnoge dvojno obremenjene”

“Ženske smo v času epidemije znova podpirale tri vogale družbe. Vloga žensk je v času epidemije še toliko bolj prepoznavna glede na to, da smo v poklicih kritične infrastrukture zaposlene pretežno ženske - medicinsko-negovalno osebje v bolnišnicah in domovih za ostarele, v šolah, vrtcih … V vrtcih in osnovnih šolah smo tudi na vodilnih položajih v veliki večini prav ženske, ki smo morale sprejemati in naglo udejanjati odgovorne odločitve in pri tem nuditi podporo vsem: otrokom, sodelavcem, staršem.

Marsikatera je bila, razpeta med odgovorno službeno vlogo in šolanjem lastnih otrok na daljavo, dvojno obremenjena. Vendar nas je večina zmogla vsa ta bremena. Kot že prej v zgodovini smo dokazale, da smo steber družbe in zato v tem kontekstu ne razumem svoje vloge kot podrejene, ampak takšno delo govori o tem, da smo ženske večinoma močne. Lahko rečem, da me je osebno ta izkušnja zelo okrepila. Žal pa je med ženskami v današnjem času in sodobni družbi vse preveč takšnih, ki so dejansko ujete v podrejeno vlogo v družinah in na delovnih mestih. Izpostavljene izkoriščanju, nasilju, poniževanju ... Dan žena je gotovo priložnost, da se kot družba ponovno vprašamo, kaj lahko in kaj moramo narediti za resnično enakopravnost spolov.”

Ana Rotter, mikrobiologinja na Morski biološki postaji Piran, NIB: “Skupaj lahko premikamo gore”

“Zavedanje, da smo ljudje socialna bitja in da potrebujemo drug drugega, je še posebej v pandemiji postalo še bolj očitno. Šele zdaj pa je postal očiten tudi izreden pomen komuniciranja znanosti med pandemijo. Globalno je veliko znanstvenic naredilo izjemne korake k temu, da znanost približajo množicam, da predstavijo pandemijo na razumljiv način, od tega, kaj virusna okužba je, do razvoja cepiv. Tudi tisti, ki se osebno ne ukvarjajo z virusi, verjetno veliko več vedo kot splošna populacija, zato je vsaka glasnica znanosti neprecenljivega pomena. Tako zmanjšamo strah, psihološki stres in pojavljanje različnih teorij zarot.

Najpomembnejše pa je, da so se (tudi sama sem se) ženske med seboj začele še posebej povezovati med pandemijo in se opogumljati, da začnejo, začnemo opozarjati na veliko število nepravilnosti. Razkritje spolnega nadlegovanja na ljubljanski univerzi je samo vrh ledene gore, upam, da bo ta trend obstal tudi v prihodnje, saj je na področju delovanja žensk in položaja žensk v znanosti potrebno še veliko narediti. Zadeve niso tako rožnate kot se zdijo (ali se pretvarjamo, da so) na prvi pogled. Začeti bo potrebno že na začetku in obelodaniti in preprečevati dejanja, ki so se nam nedavno zdela nenamerna ali pa smo jih sprejemale kot nedolžna, od izpuščanja z elektronske pošte, do preprečevanja napredovanja, do t.i. pisarniških gospodinjskih opravil, ki naj bi avtomatično pripadala ženskam, do izpuščanja pri nominacijah za pomembne upravljalske položaje. Skupaj lahko premikamo gore.”

Metoda Dodič Fikfak, Klinični inštitut za medicino dela: “Ženske še bolj obremenjene”

“Nekatere že narejene študije v svetu kažejo na to, da so bile med epidemijo bolj prizadete ženske, ker so bile še bolj kot sicer obremenjene z dodatnimi gospodinjskimi in starševskimi obveznostmi. Če je imela mati še delo od doma, je bil njen urnik dela vsaj podvojen. Tudi v poklicih, ki so bili med epidemijo bolj izpostavljeni (nega, bolnišnica šola) je več žensk. Pri nas v teh poklicih kronično primanjkuje kadra že v normalnem času, med epidemijo so vse delale nadure, epidemija pa traja in traja ... Tistih nekaj ur, ko so bile doma, bi rabile mir in nego, pa so morale poskrbeti še za šolo, hrano, poslušati stiske otrok. Veliko starih staršev, ki bi bili v pomoč, pa se je moralo odmakniti. Bojimo se časa po epidemiji, čeprav sploh še nismo zunaj nje: ljudje so vsesplošno utrujeni po eni strani, po drugi pa se pričakuje pospešen zagon proizvodnje, bolnišnic ... Tisti, ki so na nogah že celo epidemijo, rabijo počitek, zato se bojimo predvsem izgorelosti.

Družba se sicer premika k enakopravnejši delitvi dela med spoloma; ni prav malo moških, ki z veseljem kuhajo in pomagajo pri učenju otrok in upam, da se bo to še bolj razvilo. Vendar se bojim, da bodo nekateri poklici, kot so, denimo, v zdravstvu, ostali zelo feminizirani. Že dolgo je veliko vprašanje, kako spolno uravnotežiti nekatere poklice. Odgovora ni. Očitno je, da bodo še naprej negovalke in medicinske sestre predvsem ženske, tako kaže tudi za zdravnice. Vendar bi morali te poklice vsaj bolj spoštovati in jih nagraditi.”

Kristina Zadel Škrabolje, direktorica Centra za socialno delo: “Ali je skrb za starejše res žensko delo?”

“Kolektiv našega Centra za socialno delo Notranjska-Primorska pretežno sestavljajo mlajše ženske sodelavke, le slabih devet odstotkov je sodelavcev. Morda za to delo še vedno veljajo stereotipi, ki nakazujejo, da so ženske tiste, ki opravljajo delo socialne delavke, saj je to delo v veliki meri povezano z vzgojo otrok, skrbjo za starejše in invalide. Ali je to res žensko delo? Sama bi si v prihodnje želela, da je na CSD zaposlenih približno enako število moških in žensk, saj se pogleda moškega ali ženske na socialno stisko ali težavo lahko razlikujeta in s tem bogatita naše odločitve.

Menim, da je Slovenija, kot večina držav Evrope, območje, kjer so dekleta in ženske najbolj varne in najbližje enakosti. Kljub vsemu se ženske še vedno soočajo z neenakostjo, grožnjami in nadlegovanjem. To tudi zaznavamo med opravljanjem dela na CSD, kar je vidno zlasti v zasebnem življenju občanov in se med drugim kaže v tem, da so moški veliko manj udeleženi pri negi in vzgoji otrok, gospodinjskih opravilih ter skrbi za ostarele, da se ob razvezah za vzgojo svojih otrok niti ne potegujejo. Hkrati ugotavljamo, da so ženske pogosteje izpostavljene nasilju v družini ter spolnemu nadlegovanju. Ženske so pogosteje zaposlene za določen čas in s krajšim delovnim časom ter posledično za svoje delo prejemajo nižje plačilo.

Formalno dosežena ekonomska, politična in socialna enakopravnost žensk z moškimi se še vedno precej razlikuje od dejanske. V Sloveniji smo na nekaterih področjih s premiki lahko zadovoljni, na drugih pa kazalniki vzbujajo skrb. Osmi marec je nova priložnost za razmislek. Da le ne bi minil samo v znamenju rož in bombonjer, pač pa v znamenju spoštovanja.”

Saša Likavec Svetelšek, županja Občine Hrpelje-Kozina: “Rade smo ženske, matere, hčere, rade smo županje”

“Leto 2020 nam je prineslo spoznanje, da obstajajo stvari, ki so večje od nas in na katere ne moremo vplivati. V času koronakrize sem kot županja vseskozi čutila podporo s strani vseh deležnikov na vseh področjih družbenega življenja. Bili smo ekipa, v kateri ni bilo prostora za egoizem, skrivanje informacij. Med nami so se stkale pristne prijateljske vezi. Vsi, vsak na svojem področju, smo bili obremenjeni, čeprav menim, da so bile ženske, zaposlene v zdravstvu, najbolj obremenjene. Pa tudi sicer smo bile ženske v tem obdobju, zaradi vseh svojih vlog, ki jih v življenju opravljamo, izpostavljene različnim izzivom. In za vse je bilo potrebno poskrbeti. Ne vem pa, ali je ostalo dovolj časa za nas same.

Slovenske županje smo vključene v klub, kjer smo si tudi v času koronakrize prek zooma dajale podporo in se informirale o aktivnostih, ki smo jih izvajale zaradi korona ukrepov. Znale smo se tudi spraviti v dobro voljo in nasmejati. Današnji čas je kljub določenim težjim kariernim perspektivam kot so te za moške, ženskam zgodovinsko najbolj naklonjen. Najpomembnejše pa je, da smo rade ženske, matere, hčere. In kot ugotavljamo v naši mreži županj, smo rade tudi županje.”

Lorella Flego, televizijska voditeljica: “Sploh nisem pogrešala trgovin”

“Epidemija nam je nedvomno podarila edinstven pogled na življenje, postale smo bolj pozorne na kakovost časa, družinske vezi, pristne vrednote in verjamem, da nam je omogočila spoznati ljudi na povsem drugačen način. Če smo si nadeli maske zaradi zdravja in varnosti, so po drugi strani maske tudi padle. Nastale so razdalje, predsodki, ljudje smo se na različne načine odzvali na pandemijo. Tudi doma so se ravnovesja zrušila; kar je bilo prej služba in čas v službi, se je spremenilo v čas doma. V nekaterih primerih so se dinamike domačega življenja popolnoma podrle, partnerje smo videle v drugačni luči in tudi same smo se spremenile. Menim, da ima ženska v življenju preveč vlog in od sebe vedno zahtevamo brezhibnost. Družba od nas pričakuje, da smo brezhibne mame, brezhibne poslovne ženske, brezhibne partnerke, sestre in hčerke. Zdaj smo dobile še eno vlogo, ki ni bila ravno mačji kašelj: vloga brezhibne učiteljice.

Če potegnem črto, me je ta situacija dodatno okrepila. Rodili so se cilji, ki jih prej nisem imela, veliko več sem se ozirala vase, imela sem čudovite pogovore v družinskem krogu in našla nov smisel življenja v naravi in prostem času. Zanimivo, kako nisem pogrešala trgovin in ta nakupovalni 'detox' se je zgodil že po drugem tednu popolnega zaprtja. V resnici sem hvaležna tudi za to izkušnjo, saj nobena izkušnja ni za v smeti, vse so koristne za osebno rast. In na koncu je vedno ključnega pomena, da se spremenimo v boljše osebe in da se v življenju premaknemo in se prilagodimo. Morda smo se v teh težkih časih naučili biti bolj prožni, kar je ključno za uspeh.”

Tanja Stibilj Slemič, Dom starejših občanov Ajdovščina: “Priložnost za drugačen pogled na ženske poklice”

“V zgodovini se je pogosto dogajalo, da se je poslanstvo in pomen ženske v razvoju družbe prezrlo ali dojemalo kot nekaj samoumevnega. Potrebni so bili prelomni dogodki, da je ženska opozorila na svojo vlogo in si priborila mesto, ki ji gre. Epidemija nam ponuja priložnost za drugačen pogled na tako imenovane ženske poklice, na njihovo vrednotenje in prihodnost. Tu imam v mislih zaposlene v zdravstveni negi. Že v normalnih razmerah so obremenitve zaradi pomanjkanja kadra vse večje, epidemija je dodala le še kapljo do roba, morda čez rob.

Moje sodelavke in sodelavci so kljub povečanju obremenitev niso spraševali, ali bodo zmogli. Ko padeš v vodo, moraš plavati. Cilj je samo eden - doseči kopno. Ko ti uspe, pa moraš narediti vse, da se ne znajdeš znova v vodi. Ne dvomim, da nam v tej krizi kot družbi ne bo uspelo priti na kopno, sprašujem se, ali bomo kot družba zmogli postavili nekatere stvari na pravo mesto. Za področje institucionalnega varstva starejših lahko trdim, da si zaposleni v njem zaslužimo/jo drugačno, boljše mesto. Zame osebno je to obdobje priložnost, da pri sebi in drugih odkrijem marsikaj novega. V teh časih je veliko trenutkov, za katere si želim, da se ne bi nikoli več ponovili, veliko pa je tudi takih, ki so mi odprli drugačen pogled na okolje, v katerem delam. Letošnji 8. marec naj zato ne bo le priložnost, da ženskam podarite cvet, skupaj naredimo tudi korak v smeri ustreznejšega vrednotenja poklicev, ki jih v pretežni meri opravljamo ženske.”

Renata Lapanja, instrumentalistka, pravljičarka in pripovedovalka: “Covid je prinesel notranji razvoj”

“V meni je kar nekaj prototipa umetnic, ki postanejo mame in dobijo družino. Ko je pred tremi leti na svet prišel Enej, se nisem borila proti vzorcu, ki sem ga videla pri mnogih ženskah, pomembneje mi je bilo, da ima otrok dovolj pozornosti in umirjeno mamo. Sama nisem bila nikoli družbeno angažirana kot aktivistka. Vedno sem potovala navznoter, iskala v sebi notranje zasnove, ki jih sicer posamezniki in kolektiv projiciramo navzven.

Ne izhajam iz družine, ki bi samoumevno podpirala moj raziskovalni duh, in tudi varstvo za otroka sva imela le, ko sem nastopala. Tega, recimo, ne more razumeti moški, ki nima otroka, in tudi ne tisti, ki ga ima, a je žena, če ne pa tašča vedno doma. Covid in popolno zaprtje sta zame sprva prinesla notranji razvoj in odločitev o premoru z Bakalino Veliko, o kateri sem razmišljala vse lansko leto. Malce pogrešam Italijo, redno smo hodili v Trst, trikrat letno v Rim, od koder je mož, a to ni poglavitna skrb. Veliko bolj me vznemirja, kar se dogaja s šolstvom, in politične razmere. Pred kratkim sem prebrala poročilo nemške terapevtke, ki uporablja pravljice. Z žensko pri 37 letih, kolikor jih imam jaz, ni prišla nikamor. Dokler se ni spomnila neke pravljice, ki govori o spremembi lastne usode v povsem pravljičnem jeziku.In vse, kar se je zgodilo z bendom, s covidom, pa z odmaknjenim življenjskim okoljem, tu na Tolminskem, me je pripeljalo do spoznanja, da moram nekaj narediti s svojo usodo. In sedaj sem tu z željo in namero, da tudi s pravljicami nekaj naredim.”

---