Izvolite šopek ... za dan žena

Danes je mednarodni dan žensk ali, kot smo ga de facto preimenovali v naši zblojeni potrošniški družbi, praznik cvetličarjev. Mah, nagelj s trakom v barvi trobojnice - retro šik, rožnate vrtnice na dolgih steblih - večna eleganca, teloh v papirnati vrečki - hipster eko: vse deluje, samo da je zadovoljna. Samo da baba da pet minut mir. Kajti ženske težimo. Paničarimo, histeriramo, delamo dramo in pretiravamo. Od vicev o moških, ki se pred ženo skrivajo v gostilni, do političnega diskurza, so stereotipi vedno isti. In ne, sistematično zaničevanje žensk nima samo enega političnega predznaka. Ko je poslanka SDS Alenka Jeraj zagrešila svoj twitter zdrs s koprivo, se je vsul plaz komentarjev o tem, da se ji “že v očeh vidi, da je kokoš.” “Glupa baba”, pač.

V Sloveniji, na srečo, obstaja Inštitut 8. marec. Včeraj so prosili za podporo materi z dvema hčerkama, ki so zbežale iz ene izmed afriških držav, potem ko so zaradi političnega delovanja njenega moža žensko posilili pred očmi hčera. Naša vlada je sklenila, da “posilstvo, ki ga je bila deležna (ja, deležna) prosilka, ne predstavlja nehumanega in ponižujočega ravnanja.” Posilstvo je obsojanja vredna, ampak zasebna stvar. In bla bla. Mednarodni zakoni, sodna praksa, red je red, azil zavrnjen, naj ženska s svojima deklicama, ki znata slovensko, hodita v šolo in imata tu prihodnost, gre kar lepo nazaj.

V posilstvu ni nič osebnega, nič erotičnega, tako kot ni v umoru žene ali partnerke prav nič družinskega.

Seveda zgodba vzbuja sočutje. A ne gre le za to. Vzbujati mora jezo. In skrb, ali postopki v naši državi in v naši Evropski uniji sploh še razumejo in upoštevajo temeljne civilizacijske norme. Kot so napisali na inštitutu, je posilstvo politično orožje - najcenejše in eno najstarejših. V posilstvu ni nič osebnega, nič erotičnega, tako kot ni v umoru žene ali partnerke prav nič družinskega. Oboje je samo boj za prevlado.

8. marec kot dan, ki opozarja na položaj žensk v družbi, mora biti tudi dan boja proti nasilju nad ženskami. Ker je podrediti žensko, poskrbeti, da “neha težit”, vedno nasilen posel. Ne more biti drugače. Neenakopravnost in nasilje, pa naj bo medijsko, ekonomsko ali fizično, sta dve plati istega kovanca. In rože, s trakovi in brez, rožnate in rdeče, so še vedno prepogosto okras na grobovih žensk, ki ležijo pretepene, nezaželene, pozabljene, zgarane. In dajo končno mir.


Preberite še


Najbolj brano