Zakaj ne maramo petka trinajstega?

Recimo, da je danes petek in trinajsti dan v mesecu. No, v resnici bo treba počakati do avgusta. A vendar: petek trinajsti je zelo, zelo nevaren dan. Pa nesrečen tudi. Zakaj pa? Zakaj bi bila ravno ta kombinacija tako usodna?

Človek najprej pomisli na antične Grke, a tokrat res nimajo nič s tem. Precej kasneje se je zgodilo nekaj, kar je naredilo ta dan za nekaj posebnega. Tam nekje okoli leta 1300 je francoski kralj Filip IV. na inventiven način reševal svojo dolžniško krizo. Porabil je veliko več, kot je zaslužil, in razliko so mu v precejšnji meri krili templjarji. Ti so bili posebno združenje križarjev, ki so v splošno dobro uvajali zahodne vrednote na Bližnjem vzhodu. Pri tem so malo ropali, pa še morili itd. in si mimogrede nabrali še ogromno bogastvo (zanimivo, kako malo se stvari spreminjajo skozi tisočletja!). Tega je bilo toliko, da so lahko en del posodili tudi Filipu (za dobre obresti, seveda). Kot vsak pošten mogotec tudi Filip IV. svojega bogastva ni želel deliti ali vračati in je raje razglasil templjarje za sovražnike (režima, religije ...) in jih neke noči ukazal vse pobiti in jim zaseči vse premoženje. Pravijo, da je bil petek, pa še trinajsti. No, pa smo tam.

Ko se petek trinajsti raztegne na stoletja ...

Tam sem zares tudi bil. V južni Franciji namreč. Dva para sva se vračala z letnega dopusta v Španiji, kjer smo uživali v stotisočglavi množici, ki se je cvrla na pesku, ki je močno dišal po tekočih izločkih malih Špančkov in odvrženih čikih njihovih staršev. Zvečer se je to krdelo zgrnilo na eno samcato ulico in konzumiralo paello (rižota z redkimi morskimi sadeži) in sangrijo (močno razredčena bovla). Tja gre lahko na dopust samo nekdo, ki ni videl naše ljube Istre! Vračali smo se preko Pirenejev, da obiščemo še Andoro z njenimi trgovinami brez davkov. Strme in temačne globeli, skale črne in trgovine z blagom, za katerega Angleži pravijo, da niso dovolj bogati, da bi ga kupovali (sam škart). Živa žalost!

Da nam je tega dne neugodno, si podajamo kot opomin iz generacije v generacijo. Na ta dan tako v nas odmevajo spomini na zelo grde stvari, ki smo jih ljudje počeli. Naš strah pred temi dnevi je v bistvu strah pred nami samimi, pred podivjano živaljo, ki se v nas skriva pod tanko lupino civilizacije.

Pozno ponoči smo se s Pirenejev spustili v neko čudno francosko mesto in dobili dve sobi, ki sta zagotovo najslabše, kar sem kot nočno odlagališče svojega trupa doživel. Umazano, podirajoče, smrdljivo. S soncem smo vstali tudi mi in zunaj na hribu nad nami zagledali čudovito trdnjavo - Carcassonne. Ogled obvezen. Mogočna, obzidje za obzidjem, neosvojljiva, polna turistov, pravo malo mesto, znamenitost južne Francije. Ker nismo imeli pojma, kje smo, sem malo pobrskal po brošurah in enciklopediji (revež, takrat še čisto sam, brez Googla) in spet naletel na podobno štorijo.

Le da tukaj niso živeli templjarji, ampak katari. Ne tatari - katari. Saj ni za verjeti! Zadeva se je začela v poznem srednjem veku v Bosni. Ljudje so imeli rimokatoliške Cerkve, ki samo grabi, si gradi palače in čisto pozablja na človeka, vrh glave (kako malo se stvari spreminjajo skozi tisočletja!) in so se zbrali v (danes bi temu rekli) nevladno organizacijo - bogomili. Pomisli: iz Bosne se je to gibanje, ki je zavračalo uradno Cerkev, razširilo po Evropi, predvsem v južno Francijo, tam so jim rekli pa katari. Iz Bosne v Francijo - ni slabo! Bili so vegetarijanci, saj so nasprotovali celo ubijanju živali. Papežu so šli močno na živce - to vegetarijanstvo ni bilo nikoli preveč lepo sprejeto. In standardna procedura: izobčenje in klanje, kjerkoli so jih uspeli dobiti. Tudi to smo po skoraj tisoč letih ponovili v ubogi Bosni.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Plemiči v južni Franciji so katare sprejeli v svoja mesta in najbolj utrjeno ter središče tega gibanja je bilo ravno v Carcassonneju. A, kot bi povedal France: “Devetkrat večja množ'ca jih obsuje, odvzame up jim vse pomoči tuje.” Običajno so poražene katare pobili (moške, ženske in otroke), tu so jih po vdaji pregnali v gatah. Po znanem vzorcu so jim vse zaplenili. Po vseh teh informacijah sem to turistično atrakcijo gledal z odporom. Tu se je petek trinajsti raztegnil na stoletja.

Kultura na preizkušnji

Mi smo danes seveda povsem drugačni: civilizacija nas tesno obdaja in kultura pazi na to našo lupino. No ja, včasih pri tem malo zaspi. Na izletu smo bili v avtobusu sami intelektualci. Kultura je s polnim zamahom plesala gor in dol. A v Italiji je zajtrk skromen in zvoki želodčka so postajali kar glasni, kosilo pa nekje v daljavi. Na splošno odobravanje vseh je vodička organizirala postanek z malico na turistični kmetiji. Pridejo pladnji z narezkom in tisti manj kulturni smo jih obstopili in jih veselo praznili. Bolj kulturni so v ozadju čakali na vrsto. Nesreča! Zmanjkalo je vsega! Tisti kulturni ostro protestirajo in končno se prikažejo novi pladnji. Ta “kulturni” planejo nanje in se bašejo kar z rokami. Kulturna opna je počila. Odnesli so jo trije pladnji narezka.

Petek trinajsti je prekril Balkan

Pa tudi civilizacija ni prav trdna zaščita pred podivjanimi nagoni. Tako sem na dopustu v Istri nejeverno gledal poročila: pobiti policisti. Hitro domov, nejevera se stopnjuje: tanki na cestah. Pa kaj smo v Južni Ameriki?! Nekaj se je hudo zalomilo v meni. Groza je objela črevesje in ga dolgo ni spustila. Izgubili smo tudi civilizacijo! Petek trinajsti je prekril Balkan. Spet so najbolj nastradali v Bosni. Veselo so tolkli po njih z leve in desne. Obleganje. Petletna sorodnica je v Sarajevu preživela tri leta v kleti bloka. Ob našem kasnejšem srečanju ni spregovorila besede, le široko razprte oči so skušale sprejeti vsakdanjost. Carcassonne obujen. Zopet kolone bežečih. Na srečo smo jim v Sloveniji lahko pomagali. Sto tisoč pregnancem smo tu nudili zatočišče, celo medvedi so trumoma prihiteli v mirne kočevske gozdove.

Tokrat nam je opna popokala, ko se je že vse umirilo. Malo smo jih zradirali, gledali postrani, zgradili lepe nove žičnate ograje, celo medvede bi radi reducirali na pristno domače število. Ker medvedu težko določiš nacionalnost, bi raje izpeljali kar postopek, “natreniran” že na katarih: ko so zavzeli njihovo utrjeno mesto, kjer so bili pomešani s pravoverci, so zmagovalci pobili vse, rekoč: “Zgoraj bodo že znali ločiti ta prave!”. Ubogi medvedi ...

Ta nenehen boj za denar in oblast (ki je le prisilno zbiranje denarja in njegovo deljenje samo “vašim”) redno prevpije Človeka. Tu ni milosti. A vendar je lahko ta skorja bolj trdna. Tast Črt je šel med prvimi v partizane. Izjemen borec. Nekoč njegov soborec mimo ovinkov pride do hlebca kruha. Komisar zahteva od Črta, da ga s strelom kaznuje. “Ustreli ga sam!” je s puškinim kopitom podkrepil izjavo on. Samo njegove dokazane vrline so komandirju omogočile, da ga je rešil tako, da se je mesec dni javljal za samomorilske akcije. Kljub zavedanju, kaj ga čaka, je Črt ostal Človek. Ni res, da moraš vedno ubogati ukaze, ker so posledice sicer hude. To smo ugotovili tudi, ko smo s tržaškim partizanskim zborom gostovali pri tovariših v Gradcu in na Dunaju. Od spomenika do spomenika, od stavbe Gestapa do taborišč: nacisti so se najprej spravili na tiste, ki so se doma upirali. Mučenja, zapiranja, ustrelitve ... Koncentracijska taborišča so zgradili za njih, šele kasneje so jih izkoristili še za pokončanje Judov. Upreti se zverem na oblasti zahteva izreden pogum! Tudi med Nemci in Avstrijci je bilo veliko takšnih. Res je, da se je težko v takih okoliščinah pravilno odločiti in ohraniti Človeka v sebi. Ne vem in verjetno marsikdo prav tako ne, kaj bi sam naredil, ponosen sem na svoje drage, ki so se uprli.

In petek trinajsti? Da nam je tega dne neugodno, si podajamo kot opomin iz generacije v generacijo. Na ta dan tako v nas odmevajo spomini na zelo grde stvari, ki smo jih ljudje počeli. Naš strah pred temi dnevi je v bistvu strah pred nami samimi, pred podivjano živaljo, ki se v nas skriva pod tanko lupino civilizacije. Toda če se bojiš, da lupina poči in se sprašuješ, kaj bi prilezlo iz tebe na plano, si OK, si še Človek. Vesel bom srečanja s teboj.

---