Oljka in kopriva
Tako na videz, prek palca, bi človek rekel, da oljka in kopriva prav veliko skupnega nimata, razen seveda tega, da sta obe predstavnici rastlinskega dela živega sveta planeta Zemlja.
Je pa tudi v tem primeru tako, da videz nekoliko vara. Obe, tako oljka kot kopriva, sta tu že tisočletja in obe sta se zaradi zdravilnih lastnosti in uporabe v prehrani zapisali v knjige že davno tega. Davno preden se je dežela na vedno bolj avtokratski strani Alp vpisala v knjigo vedno manj samostojnih držav, ki tako ali drugače krojijo usodo ne le svojih državljank in državljanov, pač pa tudi vseh ostalih prebivalcev planeta. Vključno z oljko in koprivo. Morda je oljka za malenkost v prednosti, saj nastopa v številnih starogrških, a tudi kasnejših mitih in legendah. Ne nazadnje so v stari Grčiji z oljčnim oljem nagrajevali olimpijske zmagovalce, posek oljke pa naj bi poleg umora veljal za največji zločin. A tudi kopriva ni od muh. Bojda so jo kot povrtnino gojili že v starem Egiptu in kot tako jo uporabljamo še danes, že dolgo pa so znane tudi njene zdravilne lastnosti.
Ravnati bolj ali manj tako, kot smo to počeli do sedaj, z nekaj več leporečja o trajnosti, zelenem in modrem in s kakšnim všečnim parkom ob obali, preprosto ni dovolj. Potrebna je radikalna sprememba.
Sicer pa ni bil namen današnjega bučanja razpredati o uporabi oljke in koprive v vsakdanu oranžnordeče strani Alp. Na omenjeni žlahtni predstavnici rastlinskega sveta me je napeljala raba, lahko bi rekli tudi zloraba njunih imen s strani izvoljenk in izvoljencev ljudstva. V čivkaškem vesolju se je s koprivo z veliko začetnico nedavno proslavila Janezova Alenka. Če si nekoliko sposodimo tisto ljudsko, bi lahko zrecitirali nekako takole: “Alenka se šeta (po parlamentu), metla (oziroma Kopriva) pometa.” Pometa tako, da čivka po vsem in po vseh, ki se ne strinjajo s početjem in seveda čivkanjem Alenkinega in torej tudi Koprivinega Janeza. In teh ni malo. Pravzaprav jih (nas) je veliko več kot tistih, ki se s tem, kar počne, strinjajo. Je pa res, da se slednji očitno pojavljajo v več “agregatnih” stanjih. Janezova Alenka na primer ni ena, pač pa sta vsaj dve. Morda jih je tudi več. Morda se Alenka skriva tudi za kakšno čivkaško Bodečo nežo, Osatom, Morsko kumaro. Kdo bi vedel.
Naj bo tako ali drugače, si kopriva take zlorabe najbrž ne zasluži. Je pa res, da običajno raste na manj uglednih rastiščih. Vsaka primerjava z okoljem, v katerem uspeva Alenka, je seveda zgolj naključna. Tako kot je naključna primerjava med že omenjeno oljko, simbolom skromnosti in modrosti, in Oljko, ki jo na obali morja Adrijanskega poznamo kot Stranko Slovenske Istre. No, termin “poznamo” bi najbrž lahko postavil tudi med navednice, saj nimam občutka, da bi bila omenjena združba politikov izven lastnega kroga zelo poznana. A morda se motim in je nepoznavanje Oljke in njenega delovanja na istrski politični sceni zgolj nemarna pomanjkljivost podpisanega.
Kakorkoli. Moja nevednost bi se mirno nadaljevala, če mojega zanimanja ne bi vzbudili - žal ne v pozitivnem smislu - z eno svojih pobud, ki je bila nedavno predstavljena v izolskem tedniku Mandrač, sicer pa dostopna na strankini spletni strani. Gre za pobudo o dodatni urbanizaciji morskega obrežja med Izolo in Koprom. Vse skupaj je seveda zavito v razpredanje o nujnosti muzejske predstavitve morskih športov in uspehov primorskih “morskih” športnikov, sicer pa gre v prvi vrsti za še eno v vrsti pobud za dodatno pozidavo morja in morskega obrežja na območju “osvobojene” obalne ceste. In ne le, da bi klif, ki je naravna vrednota, presekali na pol kot Krjavelj hudiča in vanj umestili nekakšno betonsko in stekleno kocko, kvader ali karkoli pač bi to že bilo. V morju bi tudi gradili pomole, ob katerih bi predstavljali jadrnice in druga športna plovila, poleg tega pa bi seveda tudi uredili obalni pas in morsko obrežje spremenili v lično betonsko stopnišče, ki bi omogočalo sprostitev ob morju.
Če naravovarstveni nesprejemljivosti pobude dodamo še izpostavljenost obale vetrovom in valovanju in dejstvo, da si lahko vsakdo športna in nešportna plovila po mili volji ogleduje v mestnih in turističnih pristaniščih, da je na območju nekdanje ladjedelnice, Delamarisa, Rude in še kje več kot dovolj prostora za umestitev muzeja morskih športov ter ne nazadnje še to, da se ljudje očitno več kot uspešno sproščajo ob morju tudi brez dodatne pozidave morskega obrežja, lahko ugotovimo, da pobuda preprosto ne pije vode. Še posebej ne morske. Morje in morsko obrežje sta še enkrat več preprosto razumljena kot prazen prostor, kot poligon za projekte, ki ne pomenijo nič drugega kot nadaljevanje obstoječega vzorca netrajnostnega in potratnega ravnanja z naravnimi viri, vključno s prostorom.
Žal enakemu vzorcu ravnanja z morjem in morskim obrežjem sledijo tudi nastajajoči občinski prostorski načrti. V njih sicer mrgoli leporečja o trajnostni rabi morja in obalnega pasu, mrgoli pa tudi načrtov širitve plažnih površin in komunalnih privezov, gradnje marin in valobranov. Skratka, na Zahodu nič novega ali kakor bi rekli angleško govoreči, business as usual. Kar je seveda najmanj neprimerno in neodgovorno v času, ko je popolnoma jasno, da je dosedanji način ravnanja z okoljem in naravo neprimeren. Ravnati bolj ali manj tako, kot smo to počeli do sedaj, z nekaj več leporečja o trajnosti, zelenem in modrem in s kakšnim všečnim parkom ob obali, preprosto ni dovolj. Potrebna je radikalna sprememba. Potrebna je sprememba, ki bo pometla z dosedanjim načinom ravnanja.
Mednarodni panel za biotsko raznovrstnost in ekosisteme je ta nujen miselni preskok poimenoval s pojmom transformative change, sprememba, ki bo povzročila preobrazbo. To je usmeritev, ki jo je potrebno zahtevati od države in od lokalnih skupnosti. To je usmeritev, ki bi morala biti nenazadnje rdeča nit nastajajočih občinskih prostorskih načrtov. Če želimo dobro sebi, zanamcem, pa tudi oljkam, koprivam in vsem ostalim.