Marjan Olenik: “Vse, kar počnem, počnem z dušo”

Marjana Olenika Kraševcem najbrž ni potrebno posebej predstavljati. Morda še ne vejo, da je ta vsestranski možakar, ki so mu prijatelji pred skoraj pol stoletja, ko se je prvič podal v Himalajo, nadeli vzdevek Gurka, pred kratkim prejel najvišje priznanje Planinske zveze Slovenije. A planinstvo in alpinizem še zdaleč nista edini področji, s katerima se Olenik ukvarja. Paleta vseh njegovih aktivnosti je tako pestra, da bi o njem lahko napisali kar knjigo.

Alpinist, popotnik, raziskovalec, ekolog, konjenik, čebelar, jamar, jadralni padalec, fotograf, slikar, etnolog, planinski vodnik, alpinistični inštruktor, turistični vodnik, ljubitelj narave, umetnosti, starin in tudi vsega novega, nenavadnega. In kot da bi vse to ne bilo dovolj, je še prostovoljec. “Treba si je znati dobro organizirati svoj čas. No, pa saj se ne ukvarjam z vsemi temi stvarmi sočasno,” se nasmeje ob vprašanju, kako lahko ena oseba združuje vsa ta zanimanja. Še lani denimo, je vplačal članarino za kar devet društev. “Nekatere hobije sem tudi že opustil oziroma se z njimi ukvarjam le še občasno, saj enostavno nimam več časa - ne nazadnje so tu tudi leta -, a dejstvo je, da vse, česar se lotim, vse, kar počnem, počnem z dušo. Kar znam, kar lahko ponudim, rad delim tudi z drugimi. Takšen pač sem, vedno iščem nove izzive,” se nasmehne Marjan Olenik, 71-letni Kraševec, ki je že vrsto let razpet med domačo Lokvijo in Brežcem pri Podgorju.

In prav tam, v zaledju Istre, kjer je obnovil podedovano “podrtijo”, kot se sam izrazi, z ženo preživljata toplejši del leta. “Pol leta sva na Krasu, pol leta pa v Istri. Je treba peljat živali na pašo,” pojasni Olenik, lastnik dveh konjev in manjše črede koz, ki so se na dan našega obiska veselo potepale po ogradi za hišo v Lokvi. “Še malo in se bomo vsi preselili v Istro, tudi pes in papagaj. Tam nimamo ne interneta ne televizije, tam je blaženi mir, nobenega svetlobnega onesnaženja … Ko sem tam, veliko berem, slikam ...Pa da ne boste mislili, da nama je z ženo kaj dolgčas. Kje pa! Vedno se najde delo, poleg tega pa prijatelji zelo radi pridejo na obisk,” pojasni, medtem ko postreže z domačim čajem. “Zdravilne rastline z ženo nabirava tam, v okolici Brežca, v neokrnjeni naravi, med pa je od mojih čebel,” ponosno pove. Včasih je imel kar 40 panjev, a je njihovo število skrčil na šest. “Žal ni več časa za vse,” skomigne z rameni. V zadnjih letih je zelo aktiven na področju varstva okolja. Med drugim je pobudnik vpisa pravice do čiste pitne vode v ustavo.

“Zadnja leta se zdi, kot da vsi rinejo samo na Triglav. Ljudje običajno izbirajo tiste najbolj priljubljene planinske poti, meni pa so izziv brezpotja.”

Marjan Olenik, prejemnik najvišjega priznanja PZS

(foto: osebni arhiv)

Iz jam v gore

Da bo z zanimanjem raziskoval svet, je bilo jasno že v rosnih mladih letih. “Glede na to, da živim na Krasu, sem - logično - začel z jamarstvom. Kras je en tak poseben svet, ki me vedno bolj privlači in navdušuje, saj je še bolj kot nad zemljo zanimiv pod njo, kjer se nam odpira neka povsem nova dimenzija. Ta podzemni svet me je povsem začaral. Z jamarstvom sem bil dolga leta dobesedno zasvojen. V jami sem lahko preživel po več dni in jo raziskoval. A tedaj ni bilo take zaščitne opreme, kot jo poznamo danes, bil sem več moker kot suh in bil sem poln revme ... Spomnim se, da me je zdravnik prav grdo okregal, češ, ja kaj pa počneš s sabo, tvoje telo je povsem zdelano, kot da bi imel 60 let, ne pa 16 ... K sreči sem v Ljubljani med študijem elektrotehnike spoznal svoje alpinistične prijatelje in eno strast je zamenjala druga, ki še kar traja,” pove žarečih oči.

V hribe je sicer rad zahajal že kot 12-letni fant - poleg nekdanje predsednice Jožice Milavec se lahko pohvali z najdaljšim stažem v Planinskem društvu (PD) Sežana -, med študijem pa se je izuril še kot alpinist. Že takoj na začetku svoje planinske kariere je opravil vse možne izpite za vodnika - za poletne, zimske in ledeniške razmere, za turno smuko ... Nato je postal še alpinistični inštruktor. Vrsto let je že član Obalnega alpinističnega kluba Koper. “Licence je treba vsake tri leta obnoviti, zato je treba ostati v dobri formi,” se nasmehne. “S sežanskimi planinci začnemo s prvim vzponom že prvi dan novega leta: 1. januarja gremo na Krn, in to že 30 let.” Če je včasih vodil skupine tudi po naših gorah, je v zadnjih letih “specializiran” zlasti za Velebit in Gorski Kotar ter Dolomite, prav poseben užitek pa mu je plezanje v Paklenici.

Izziv so mu brezpotja

Tudi mogočnejše gore mu niso tuje. Osvojil je vse pomembnejše evropske vrhove, že šestkrat je bil v Himalaji - prvič leta 1975, nazadnje pred tremi leti -, plezal je v Patagoniji, bil je član prve primorske alpinistične odprave v Ande leta 1982, kjer je osvojil vrh 6961 metrov visoke Aconcague, najvišje gore na ameriški celini. Pred dvema letoma je ponovno šel v Peru ... “Imam pa eno posebno željo: želim si priti na vse najvišje vrhove evropskih držav. Manjka mi jih še pet. Pa bi mi jih ne, če se ne bi nekatere države 'razcepile' na več manjših, kot denimo Jugoslavija. V Španiji, denimo, sem že osvajal vrhove v gorovju Sierra Nevada, a najvišji vrh Španije je 3718 metrov visoka vulkanska gora Teide na Kanarskih otokih, ki je sicer eden izmed redkih še aktivnih vulkanov v Evropi. No, tudi tja sem že šel, med drugim,” pove. Zanimajo ga tudi aktivni ognjeniki in prav zato jih je nekaj širom sveta tudi obiskal.

Glede na to, da je bil že kar 168-krat na Triglavu, in to večinoma pozimi, ker mu je turni spust v dolino posebno doživetje, prizna, da mu gneča v gorah niti najmanj ne prija. “Zadnja leta se zdi, kot da vsi rinejo samo na Triglav. Ljudje običajno izbirajo tiste najbolj priljubljene planinske poti, meni pa so izziv brezpotja. Najbrž se sliši nekoliko nenavadno, da to govorim kot planinski vodnik. A dejstvo je, da ko si v gorah sam, si nabereš izkušnje in si potem lahko bolj uspešen pri vodenju. In kot se rad pošalim: če ne veš, kam greš, se ne moreš izgubiti. No, glede na to, da sem vrsto let tekmoval v orientaciji, se mi zdi, da imam kar precej dober občutek za prostor in čas, zato se bom težko izgubil.” Tudi sicer je zelo povezan z naravo. “Vselej se orientiram po soncu in le redkokdaj ne zadenem, koliko je ura. Zmotim se kvečjemu za petnajst minut,” se zasmeje.

Najvišje priznanje PZS

Planinska zveza Slovenije (PZS) mu je za dolgoletno predano delo v Planinskem društvu Sežana na področju planinstva in alpinizma ter za uspešen prenos znanja planinskih veščin na mlade rodove nedavno podelila najvišje priznanje PZS za leto 2020. “Od PZS sem dobil že vsa možna priznanja, tudi Bloudkovo značko leta 1988 , kar pa seveda ne pomeni, da tega najvišjega priznanja nisem vesel,” prizna Olenik, ki je - kot izvemo iz obrazložitve priznanja - “preplezal tudi veliko prvenstvenih plezalnih smeri”.

“Ah, kaj bi govoril, preveč je tega,” zamahne z roko in se nasmehne. Vsako leto za PD Sežana pripravi izobraževalno predavanje, na katerem ob sliki in besedi seznanja udeležence s svojimi popotniškimi izkušnjami, s čimer gorski svet približuje širši javnosti. “Marjanova vsestranska angažiranost in sodelovanje z drugimi društvi, še posebej z Obalnim alpinističnim klubom, ima dolgo zgodovino. Omeniti moramo tudi, da je svoje znanje prenašal na mlajše rodove ter s tem ohranjal planinstvo in alpinizem v svojem kraju in širši okolici,” še piše v obrazložitvi.

“V življenju sem kar sedemkrat menjal službo. Ni šlo drugače. Če sem želel za dalj časa na kakšno alpinistično odpravo, sem moral dati odpoved, saj mi v službi niso odobrili še dodaten mesec ali dva dopusta. Ampak v tistih časih je bilo to neprimerno lažje. Ko sem se vrnil domov, me je že čakala druga služba. Danes bi si težko lahko privoščil kaj takšnega,” prizna. “Če bi bil mlajši, bi si danes najbrž služil kruh kot gorski vodnik, kar v mojih mlajših letih ni bilo možno, saj se samo od tega ni dalo živeti. A ni mi žal, da je bilo tako, kot je bilo. Veliko sveta sem videl, veliko doživel. Nastalo je na desettisoče fotografij in diapozitivov, ki jih z veseljem pokažem tudi drugim.”


Najbolj brano