Tudi knjižni jezik se počasi privadi nepriljubljeni napaki

Kaj je pravzaprav pravilno, kaj pa nepravilno? Latinski mojster pesnikov Horác je že pred dvema tisočletjema in sto leti v svojih nesmrtnih Satirah zapisal, da so določene meje, pri katerih ne tostran ne onstran ne more obstajati pravilno (lat. Sunt certi denique fines, quos ultra citraque nequit consistere rectum). Se morebiti kaj temu podobnega dogaja tudi v jeziku - da ni moč z gotovostjo reči, kaj je pravilno?

Življenje nas vsak dan uči - in prepričuje, če mu ne verjamemo -, da v človekovem življenju in v naravi ni nikoli nič končanega, dokončnega, nespremenljivega. Vse, tudi najodpornejše stvari, ki se dozdevajo, da so res trajne, skoraj večne in morda celo neuničljive, so začasne in trajajo od danes kvečjemu do jutri, ko že spet napoči dan novosti in sprememb. Starogrški filozof Heraklit je že pred dvema tisočletjema in pol dejal, da se vse stvari sveta nenehoma spreminjajo, kajti: “vse na svetu teče” (gr. panta rhei), “nič ne miruje”. Vse uhaja izpod rok človeku in beži v neznani jutri. Najtrajnejša na svetu je netrajnost. In njena sestra dvojčica - sprememba.

Zato ni nič kaj nenavadnega, če so in smo ljudje zaradi svojega nezadovoljstva s stvarnostjo, v kateri živimo, obsedeni z željami po drugačnem, še nedoživetem, nedoseženem življenju. Obsedeni z željami po novostih, po spremembah, novih doživetjih, po obrazih, ki so novi, ne več stari, ki smo se jih že do sita naveličali. Nič čudnega ni, če si kot obsedenci želimo priti kam drugam. “Če domá jim dobro ni, žerjavi se na morje vzdignejo,” je zapel Prešeren. (Premožnejši Slovenci pa potujejo v oddaljeno tujino, bi dodal današnje dni. In prinesejo v domače kraje nov, v Sloveniji še nepoznan in hujši virus covida-19.)

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si

In ker je jezik vedno in povsod pokoren sluga, ne le sluga, ampak suženj svojega gospoda - naroda, kateri ga uporablja, govori in piše -, se tudi sam nenehoma preoblikuje, prilagaja in razvija skladno z naglico sodobnega življenja. Slovenci smo zakleti verniki prepričanja, da je naš jezik, zlasti knjižni, nekaj stalnega, jekleno trdnega, nadvse odpornega, le redkokdaj po malem spremenljivega. Taka vera je baje lastnost le majhnih narodov, ki na vsako trdnost gledajo kot na zagotovilo svojega obstanka. Ker smo tega vajeni, želimo, da naj bi bila jezikovna slovnična pravila trajna, neomajna in veljavna za predvčerajšnjim, za včeraj, danes in za jutri. A naravni jezik - ne umetni, naravnan po slovničnih pravilih -, hodi svoja samodejna in svobodna, zanj edino prava pota. Tam se prilagaja ustvarjalnemu življenju, ki mu je pokoren in mu vdano služi. Ne le od današnjih dni naprej, ampak že od zdavnaj, od temačne pradavnine dalje: od praveka, ko je vekajoče dete prvič zajecljalo “ma” in “mama” ter takoj zatem še “a” in “ata” pa še “ta” in “tata”.

Ti glasovi in besede so začetek čudeža, ki se imenuje jezik. Na začetku vseh začetkov je beseda, ki ljudi združuje, povezuje in civilizira, kakorkoli že razumemo njen temeljni pomen. Najbolj znana med razlagami tega pomena je svetopisemska, zapisana v Vulgati, prvi prestavitvi Biblije v latinščino: “In principio erat verbum” (v začetku je bila beseda). Pojem verbum (beseda) tu pomeni smisel, grško logos, razsvetljenska pamet in razum.

Jezik ter ob njem in z njim beseda se šele na drugem mestu prilagajata in ravnata po pravilih slovnice, na prvem mestu sta služabnika prastarih notranjih pravil, pa katerih se ravna vsak jezik že od pamtiveka. Seveda je tako, saj je vsaka slovnica posneta po pravilih živega jezika, ne obrnjeno: pravila živega jezika po opisni slovnici.

Če upoštevamo večino od povedanega, bomo, spoštovane bralke in bralci, lažje razumeli pristno nejevoljo ob ponavljanih jezikovnih napakah, ki kazijo našo knjižno materinščino. Naštela in obrazložila nam jih je novinarka Primorskih novic Lea Kalc-Furlanič. Tako je zapisala: “Cenjeni profesor, dragi Jože! Pri vsakdanji javni rabi našega ljubega slovenskega jezika opažam domala že zelo ustaljeno, a po mojem jezikovnem znanju s fakultete, ki me vodi vso skoraj 30-letno poklicno pot, neustrezno rabo, če povem strokovno: levega neujemalnega prilastka. Vsakič, ko kot redaktorica ali lektorica urejam članke, naletim na to napačno rabo in jo vztrajno popravljam. Zavedam se, da se jezik nenehno spreminja in prilagaja stvarnemu življenju, da je jezik živa tvorba, a si ne morem kaj, da bi ne vztrajala pri doslednem upoštevanju slovničnega pravila, ki določa rabo levega prilastka. Ta mora biti s samostalnikom na desni strani ujemalen: v sklonu, spolu in številu. Ali bi bilo - v želji, da me ne bi označili za zastarelo čistunko -, morda bolje zapisati 'naj bi bil' ujemalen? No, da bo bolj jasno, navajam nekaj primerov, ob katerih se mi sicer naježi koža, a so žal nadvse trdno usidrani v naši jezikovni javnosti. In vas vljudno prosim, da nam podate vaše mnenje o tej jezikovni napaki. Številne take primere je mogoče brati in slišati, vendar navajam le nekatere izmed njih, da ponazorim jezikovno zagato, ki jo omenjam:

1.covid oddelek

2.covid bolniki

3.facebook stran

4.google portal

5.Pfizer-BioNTech cepivo

6.Astrazeneka cepivo

Toda jaz zagovarjam naslednje oblike zapisa:

7.covidni oddelek ali oddelek za bolnike s covidom-19

8.covidni bolniki ali bolniki s covidom-19

9.facebookova stran

10.googlov portal (bi bilo ustrezneje zapisati pridevnik googleov?)

11.cepivo Pfizer-BioNTech ali Pfizer-BioNTechovo cepivo ali cepivo Pfizer-BioNTecka

12.cepivo Astrazeneke ali Astrazenekino cepivo

Poleg tega pa še zagovarjam pravilne izraze: epidemija covida-19, ne pa epidemija covid-19.

Najlepše se vam zahvaljujem za razmislek o vsem tem, dragi Jože. In vas prosim za nasvet, kako bi javnost prepričali, da bi dosledno rabila levi ujemalni prilastek, ne pa neujemalnega. Če je neujemalni, denimo PCR- testi, vemo, da ga ali zapišemo z vezajem ali pa ga rabimo v neujemalni obliki: testi PCR. Kaj vi tudi v tem primeru svetujete? Srčen pozdrav iz sončne Lucije, spoštovani profesor. Naj vam in nam zdravje še naprej dobro služi.”

Drage bralke, dragi bralci, naši dragi Lei (in ne Leji) moramo priznati in jo pohvaliti, da ima tako izostren posluh in čut za materinščino in njeno usklajenost s pravili knjižnega jezika. Vse, kar je zapisala, in še zlasti vse, kar je popravila pod številkami od 7 do 12, je popolnoma pravilno in usklajeno s pravili tako govorjenega zbornega kot tudi pisnega jezika v knjigi in v sredstvih javnega obveščanja.

Pritrditi ji je treba tudi:

•da v slovenščini iz angleškega izraza google prav izpeljemo pridevnik googlov in ne googleov,

•da moramo dosledno upoštevati slovnična pravila,

•da je prav samo “epidemija covida-19”, ne pa “epidemija covid-19”,

•in da sta s pravopisnega vidika dobra oba zapisa: “PCR- testi” in “testi PCR”.

Le nasvet, “kako bi javnost prepričali, da bi dosledno rabila levi ujemalni prilastek, ne pa neujemalnega”, bi bil težko uspešen. Trmoglavi živi (javni) jezik - prav nasprotno z mrtvim knjižnim - namreč hodi svoja pota. Čeprav ne bi našli Slovenca, ki bi rekel “Ulica Prešeren” in “Prešeren cesta”, bi našli več drugih, zlasti med moderneži, politiki in novinarji, ki bi pod vplivom zveličavnega angleškega jezika govorili in pisali le o “covid bolnikih” in “facebook strani”, kar je jezikovna napaka. Tudi knjižni jezik se počasi le privadi nepriljubljeni napaki in jo sprejme kot dovoljeno.

---