Kot v starih časih ...

V zadnjih dveh desetletjih so avtoceste občutno skrajšale čas potovanja v Sloveniji. Hkrati pa so nekdanji znameniti odseki ostali namenjeni le še lokalni uporabi, čeprav so nekoč služili kot glavna prometna žila.

Začnimo z legendarnim odsekom iz Ljubljane do Kopra. Avtocesta od Vrhnike do Postojne je bila v sedemdesetih prvi avtocestni odsek pri nas in potem je tudi s podaljšanjem od Ljubljane do Razdrtega še nekoliko približala obalno in osrednjo Slovenijo. Spominjam se, kako smo na morje v mojih prvih letih, dokler v začetku osemdesetih niso zgradili severne ljubljanske obvoznice, čez center Ljubljane in Tržaško lezli do Dolgega mosta, da smo dosegli avtocesto. In prav tam se naša prva zgodba začne.

Potovanje po teh 112 kilometrih (od table za konec Ljubljane do table za Koper) traja danes celo dlje kot v tistih časih, razlog pa so seveda številne omejitve, ki po predpisih pot podaljšajo na več kot dve uri, medtem ko vemo, da je mogoče po avtocesti do Kopra v idealnih razmerah priti tudi v manj kot uri.

Dolgi most na jugovzhodnem delu Ljubljane je tudi priključek na avtocesto, lahko pa po njem nadaljujemo po stari cesti. Odsek je zaradi številnih omejitev na 50 in 60 km/h precej počasen in do Vrhnike za 15 kilometrov potrebujeva 18 minut. Po poti skozi Vrhniko se začne prva znamenitost, Vrhniški klanec. Dolg 1,5 kilometra s precejšnjim naklonom je bil včasih z betonsko cesto še malo bolj zavit, vseeno pa je to del ceste, ki ga še danes lokalni vozniki preklinjajo ob tovornjakih, snegu ali kombinaciji obojega.

Na vrhu pri odcepu do Zaplane se teren zravna in preidemo na kraški svet in v notranjsko regijo. Mimo industrijske cone Zapolje pot vodi po znamenitem Napoleonovem drevoredu, ki naj bi ga zasadili leta 1805 v spomin na poroko Napoleona z Marijo Luizo. 290 lip in lipovcev je v zadnjem desetletju precej dotrajalo in je zasajenih precej novih mladih dreves, tako da od goščave, ki smo je bili navajeni pred nekaj desetletji, za zdaj (tudi zaradi zime) ni ostalo veliko. Do Logatca smo potrebovali 32 minut in prevozili 25 kilometrov.

Od Logatca do točke, ko vidimo morje

Za Logatcem se vzpnemo do Kalc in tam zavijemo naprej proti Postojni, medtem ko druga pot vodi v Idrijo. Nekaj kilometrov naprej se odpre čudovit razgled na Planinsko polje, kjer so v zadnjih letih uredili kar nekaj razglednih točk. Sledi Planina pri Postojni in znamenite Kačje ride, priljubljen odsek za motoriste, tu pa sem odpeljal tudi svojo prvo gorsko hitrostno dirko in na rallyju Postojna pred 20 leti nasproti dobil voznika, ki tam ni imel kaj iskati. Po hitrih zavitih ovinkih in dveh serpentinah se cesta vzpne na vrh in čez nekaj minut pridemo do Postojne. Cesta vodi pod znamenitim avtocestnim viaduktom Ravbarkomanda.

Donenje, ki ga povzroča promet 50 metrov višje, je v tem nasadu betonskih stebrov prav impozanten. V 64 minutah smo prevozili 50 kilometrov in prišli do Postojne. Čez tipičen notranjski teren se cesta vije naprej proti Razdrtemu, kjer se odpre čudovit razgled na zasneženi Nanos. Citroenov C3 z 1,2-litrskim trivaljnikom brbota s porabo malce pod šestimi litri in se nasploh zelo lepo obnaša na teh skorajda pozabljenih cestah.

Po 62 kilometrih in uri in 23 minutah prispeva do Razdrtega. Tu smo včasih zapuščali avtocesto in se podali na zadnji odsek do Istre po običajni cesti. Desno pod Nanosom se vrti vetrnica za pridobivanje elektrike. Čez hribček pridemo na drugo stran v dolinico, kjer v takem ultimativnem miru uživajo Senožeče, čeprav so včasih tam skozi vile neprekinjene kolone turistov. Sledita Divača in Kozina. Nekaj časa spremljamo avtocesto nad in nekaj časa pod staro cesto, dvakrat se tudi odpeljemo čez njo. Vse skupaj spremlja lepo pozno zimsko sonce, ceste pa so dejansko prazne, veliko več je kolesarjev kot avtomobilov.

Spust proti Kopru

Naslednja točka, ki se bo naši generaciji vtisnila v spomin, je seveda: “Glej, morje!”. Klanec nad Kastelcem je bil po kamnitem useku vedno točka, ko sta se moja starša obrnila k meni in sestri in opozorila, da se bo zdaj zdaj videlo morje. In res, pogled na Trst je za nas mladiče pomenil tisto čarobno točko, preden smo začeli dopust. Danes je ta del precej zakrit z dvojno drsno ograjo. Od Ljubljane je minila ura in tri četrt, ob prevoženih 95 kilometrih.

Od tu se cesta spusti pod kraški rob do Črnega Kala, kjer je ob vseh starih znamenitostih zdaj nova - viadukt Črni Kal, gradbeno čudo, kmalu pa se mu bo pridružil še drugi tir. Na serpentinah Črnega Kala srečava fante v modrem, ki preverjajo, kdo in zakaj se vozi čez meje občine Koper, ki se konča tu, prav tako je nekoliko nižje pri odcepu za Osp še vedno znamenita okrepčevalnica, iz katere še vedno diši po krompirčku in hamburgerjih. A gostov ni.

Joj, kako se človek vrne 40 let v preteklost s takimi impulzi in v neke drugačne, morda celo bolj normalne čase. Pod viaduktom se cesta spusti v dolinico Rižane mimo Cepkov in Dekanov. Malo pred tem je odcep za Buzet in tod smo se večinoma odpeljali levo, kadar smo šli na morje v hrvaško Istro. Za Savudrijo, kjer sem se menda naučil plavati, pa gre pot seveda po slovenski Istri. V Dekanih se odpre pogled na Koprski zaliv, kjer se je nad našo obalo spustil gost oblačni pokrov in prinesel dež. Nekdanja cesta do Kopra je zdaj del avtoceste, zato se da v Koper priti skozi Bertoke, kjer se potem mimo kontejnerjev in tisoče parkiranih novih avtomobilov vseh znamk, pripeljemo do table Koper.

Prijetno druženje s prenovljenim C3

V dolgih letih, odkar imam vozniški izpit (skoraj 30 let) sem te odseke večkrat prevozil po kosih, v celotni dolžini pa menda celo prvič, če me spomin ne vara. Avtocesta je to staro cesto prestavila v povsem drugo, izvenčasno dimenzijo. Zanjo potrebuješ čas, ki ga imamo v teh norih časih na žalost v izobilju.

Citroen je lani po štirih letih od uveljavljanja prenovil malega C3, ki ima zdaj nove LED luči, spremenjeni so slavni airbumpi na boku, v notranjosti pa ob novih sedežih in predvsem večji multimedijski vmesnik. Eden od adutov je individualizacija, ki omogoča kar 97 različnih barvnih kombinacij strehe, notranjosti in zunanjosti. Testnega C3 je poganjal 1,2-litrski trivaljnik z 61 kW (83 KM), tovarniški povprečni porabi 5,5 litra na sto kilometrov pa smo se s povprečno porabo do Kopra (5,9 litra) kar lepo približali. S paketom opreme shine in dodatno modro barvo na armaturni plošči in sedežih ter 16-palčnimi litimi platišči je njegova cena po konfiguraciji 15.410 evrov.

Tretji najvišji nivo opreme prinaša še električni pomik stekel spredaj, parkirne senzorje zadaj, 16-palčna platišča in streho v črni barvi. Pot po stari cesti je dolga 112 kilometrov, povprečna poraba Citroena C3 je bila 5,9 litra, za pot sva, ko sem odštel izlete z glavne trase, fotografiranje in ostale malenkosti, potrebovala natanko dve uri in deset minut. Morda bi lahko bolj dinamična vožnja odstrigla nekaj minutk, a to niti ni namen. Najin namen je bil najti izgubljene spomine in se ponovno zavedati, da življenje ni samo norenje in da so včasih, pred 50 leti, potovali precej drugače.

---