“Manjšina nima več svojega kapitala”

V bogati beri knjig o Slovencih v Italiji manjka delo, ki bi prikazalo njihovo gospodarsko zmogljivost. Zato sta Slovenski raziskovalni inštitut (Slori) ter Sklad Libero in Zora Polojaz zasnovala raziskavo o stanju in perspektivah slovenskega gospodarstva v Italiji. Izsledki bodo letos izšli v monografiji. Vodja večletnega projekta je Tržačan dr. Igor Guardiancich, ki je trenutno zaposlen na fakulteti za politične vede, pravo in mednarodne študije Univerze v Padovi.

Dr. Igor Guardiancich Foto: FOTODAMJ@N
Dr. Igor Guardiancich Foto: FOTODAMJ@N

> Menite, da je ekonomija znanost? Ste ekonomisti znanstveniki?

“Pravzaprav sem politolog, ki se ukvarja z ekonomijo. Ekonomija je znanost, vendar obstajajo velike razlike s t. i. trdimi vedami. Ekonomija ne sloni na epistemološki osnovi, zato se vsako ugotovitev ekonomistov lahko kritizira in ovrže. Pri fiziki je drugače, nihče na primer ne more zanikovati gravitacije. V središču ekonomije - enako velja tudi za politologijo - pa je človeško obnašanje, ki je bistveno bolj nepredvidljivo od fizičnih pojavov. Delo ekonomistov je težko, to je pač dismal science (znanost obupa).”

> Šalo ste gotovo že slišali: ekonomisti so tisti, ki razlagajo, zakaj se tisto, kar so napovedovali, ni zgodilo ...

“Seveda, teh ex post (naknadnih) ugotovitev je veliko. Marsičesa radarji ekonomistov ne ujamejo, predvsem tistega kar ni merljivo in kar se raziskuje s kvalitativnimi študijami. Razprava je odprta, vprašanje je, kakšna je ontologija tega, kar proučuje ekonomija.”

“Pomanjkanje jasnih podatkov, kaj zmore manjšina, je ključna težava pri izdelavi strategije. Inštitucije, ki naj bi izdelale razvojne načrte, nimajo podatkov, na katere bi se lahko oprle.”

> Nas laike pa recimo ta hip zanima, koliko ugotovitev so ekonomisti morali vreči v koš zaradi pandemije bolezni covid-19.

“Kako to mislite?”

> Recimo: vi ste decembra 2019, tik pred nastopom pandemije, na Opčinah komentirali rezultate ankete, ki jo je med slovenskimi podjetniki v Italiji opravil Slori. Rekli ste, da so težave slovenskega gospodarstva v Italiji skladne s težavami celotnega italijanskega gospodarstva. Kaj od tega, kar ste takrat rekli, še drži?

“Gotovo smo medtem doživeli velike spremembe, recimo veliko pomoč centralnih bank in nov solidarnostni pristop Evropske unije. A globalno gledano, problemi so ostali isti, s pandemijo so se kvečjemu poslabšali. Več procesov, ki so se že začeli, pa je pandemija dodatno pospešila. Mislim na digitalizacijo, na delo od doma, na krajšanje globalnih oskrbovalnih verig ... Vsi ti pojavi niso novi, so pa v pandemiji, da tako rečem, 'eksplodirali'.”

“Odlika je zato vedno bila prebrisanost, kar pa je privedlo do tega, da so italijanski menedžerji v devetdesetih letih povsem zamudili tehnološko revolucijo oziroma se ji niso znali prilagoditi.”

> Da ne zaideva ... Decembra 2019 ste govorili o italijanskem gospodarstvu. Bi strnili nekaj bistvenih težav?

“Najprej je treba povedati, da produktivnost italijanskega gospodarstva stagnira že 25 let. S tem je povezanih cel kup težav, ki jih ni mogoče strniti. Lahko pa povem, da je za Italijo značilno ravnovesje nepopolnih reform. Država je od devetdesetih let skušala izpeljati nekaj ključnih reform, recimo decentralizacijo, privatizacije, deregulacijo, vzpostavitev neodvisnih agencij ... Druge napredne države so te procese relativno uspešno opravile, v Italiji pa se nobena reforma ni izpeljala do konca. Po mojem mnenju je to posledica dejstva, da je politični razred preveč pogojen od gospodarskih interesov in kriminala. Vsaj trije predsedniki italijanskih vlad, morda pa tudi več, so se pogovarjali s kriminalnimi organizacijami. Zato ne čudi, da so se reforme večkrat ustavile na polovici.”

> Značilna težava, ki se je pokazala tudi v analizi slovenskih podjetij v Italiji, je razmeroma nizka izobraženost zaposlenih, kajne?

“Da, a to je samo ena izmed značilnosti italijanskega gospodarstva. Cel plaz je teh reči, o katerih bi se lahko pogovarjala, recimo deficit kadrov v panogah, kot sta inženirstvo ali matematika. A zanimiva se mi zdi ugotovitev ekonomistov Bruna Pellegrina in Luigija Zingalesa, ki opozarjata na problem italijanskih menedžerjev. V Italiji so dobri menedžerji tisti, ki znajo izigravati birokratska pravila in ki si znajo zagotoviti financiranje na trgu, kjer so ključna poznanstva. Odlika je zato vedno bila prebrisanost, kar pa je privedlo do tega, da so italijanski menedžerji v devetdesetih letih povsem zamudili tehnološko revolucijo oziroma se ji niso znali prilagoditi. Če pogledamo indeks digitalnega gospodarstva in družbe je Italija zadnja med vsemi državami EU glede informacijskih veščin svojega prebivalstva. Veste, kaj pomeni to? Da v Italiji ljudje niti aplikacije TikTok ne znajo odpreti. To pove več od običajnih ugotovitev, da ima premalo ljudi diplomo.”

> Zoživa pogled na slovensko manjšino v Italiji. Katera podjetja je zajela študija Stanje in perspektive slovenskega gospodarstva na Tržaškem in Goriškem, ki je nastala pod okriljem Slorija in Sklada Zora in Libero Polojaz? Po katerih merilih lahko podjetja ločimo med slovenska in neslovenska?

“Bil sem le deloma vpleten v izbiro vzorca. Izbral ga je Slori s pomočjo Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ) in Kmečke zveze, in sicer med članicami teh dveh stanovskih organizacij in deloma po osebnih poznanstvih. Pravega kriterija, da bi za neko podjetje lahko rekli, ali je del manjšine, ni. Take študije je lažje izvesti na območjih, kjer je manjšinska narodna skupnost v večini.”

> Recimo na Južnem Tirolskem, ki je del Italije, a ima največ nemškega prebivalstva?

“Da, primera sta recimo še Wales ali Katalonija. To so taka območja, kjer veš, da, kar tam nastane, večinoma proizvede jezikovna manjšina. Za Furlanijo Julijsko krajino to ne velja. Slovenci niso nikjer v večini, izjema so nekatere občine. A če raziskavo omejiš na nekaj občin, je neuporabna. To pomanjkanje jasnih podatkov, kaj zmore manjšina, je ključna težava pri izdelavi strategije. Inštitucije, ki naj bi izdelale razvojne načrte, nimajo podatkov, na katere bi se lahko oprle.”

> A vseeno, koliko podjetij je evidentiral Slori s pomočjo SDGZ in Kmečko zvezo? In koliko ljudi je zaposlenih v njih?

“Po spominu 260 podjetij in nekaj več kot tisoč zaposlenih. A številke niso tako pomembne kot pa ugotovitev, kaj se je spremenilo v zadnjih 30 letih.”

> Kaj?

“Gospodarska sekcija Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) je do pred tridesetimi leti redno izdelovala strategijo, ki je slonela na zelo natančnih podatkih. Točno se je vedelo, kdo kaj dela in na osnovi tega je SKGZ lahko izdeloval ekonomsko strategijo za celotno manjšino. Načrtovali so raziskovanje, kmetijstvo, industrijo, zaposlovanje, vse to pa tudi s pogledom na razvoj v Furlaniji Julijski krajini. Danes pa ne vemo, kje so naši ljudje, kdo so naša podjetja, kaj proizvajajo ... Če tega pregleda ni, manjšine ne moreš usmerjati. Edini pravi razvojni načrt, ki je nastal v zamejstvu, je t. i. kraški masterplan, ki ga je sestavila Lokalna akcijska skupina Kras leta 2011. To je resen načrt, ki še vedno ima svojo vrednost. Lahko bi se ga implementiralo.”

> Lahko še govorimo o gospodarstvu slovenske manjšine v Italiji?

“Iz organizacijskega vidika gotovo, saj še vedno delujejo slovenske stanovske organizacije, imamo tudi slovensko banko, ki ni majhna. Je pa seveda veliko hib. Glavna je ta, da slovenska manjšina nima več svojega kapitala. Ostalo ga je nekaj v Gorici, a to so samo ostanki tega, kar je bilo nekoč. Pravega manjšinskega kapitala torej ni, zato smo povsem odvisni od radodarnosti italijanske države. Zaščitni zakon zagotavlja letna sredstva, to že, a to je labilen denar. Danes je, jutri ga morda ne bo.”

> Kdaj bo izšla monografija z vašimi ugotovitvami?

“Predvidoma junija. Knjiga je sicer že napisana.”

> Je v njej samo opis stanja ali so v njej tudi predlogi?

“Pisal sem predvsem, kaj bi lahko naredile določene institucije in kaj bi bilo treba zakonsko doseči ... Glede tega je gotovo ključno, da manjšina ponovno pridobi predstavništvo v zbornicah. Prav tako je pomembna zastopanost na politični ravni. Premalo je, recimo, slovenskih svetnikov, premalo je Slovencev na ključnih mestih v javni upravi. Zaradi vsega tega je slovenska manjšina povsem odvisna od italijanske stvarnosti. Ponavljam pa, da je conditio sine qua non podatkovna baza. Če nimaš podatkov o tem, kakšen je obseg manjšine, ne moreš sestaviti razvojnih načrtov. Tudi ni dvoma, da krovni organizaciji le deloma predstavljata Slovence v Italiji, saj ti zdaj volijo celo vrsto strank. Kdo naj potem sestavi neko razvojno vizijo? Zadnji tak poskus je star skoraj 20 let, saj sta SKGZ in Svet slovenskih organizacij (SSO) programsko konferenco speljala leta 2003.”

> Ko novinarji iščemo slovenske ekonomiste v Italiji, razen vas in še peščice drugih ne dobimo nikogar. Je naš imenik pomanjkljiv ali slovenskih ekonomistov preprosto ni?

“Nekaj jih je, a so se večinoma zaposlili v zasebnem sektorju. Tudi to je težava manjšine. Po drugi svetovni vojni ji je uspelo zgraditi svoje gospodarstvo, a padec Jugoslavije je prišel prezgodaj, da bi manjšina nadgradila to delo s formiranjem skupine, ki bi se z ekonomijo ukvarjala tudi teoretsko. Propad je prišel prezgodaj. Potrebovali bi še vsaj eno generacijo.”


Preberite še


Najbolj brano