Maske - takšne in drugačne
Pomlad je v zraku in tudi na športnem področju se končno obeta več domačega dogajanja. V skladu s sproščanjem treningov bodo v bližnji prihodnosti s tekmovanji nadaljevali nogometni in košarkarski drugoligaši. Za slednje je uradno sporočilo prišlo včeraj in bodo s prvenstvom nadaljevali že čez deset dni, nogometaši pa teden kasneje. Upajoč seveda, da taki ali drugačni sevi, s katerimi nas strašijo vsak dan, ne bodo res povzročili slabšanja položaja. Več dogajanja pomeni tudi, da se bližamo normalnemu življenju; skoraj normalnemu, kajti še nekaj mesecev bodo gotovo veljali ukrepi, od nošenja mask do omejevanja števila ljudi v zaprtih prostorih.
Saj maska niti ni tako nadležna. Običajno bi bil v letu dni vsaj enkrat pošteno prehlajen ali virozen, odkar nosim masko, sem občasno komaj kaj kihnil. V Aziji že vedo, zakaj jih nosijo. Na Japonskem se mi je ta navada zdela še ena v nizu za nas zahodnjake manj razumljivih navad, toda zdaj vemo, zakaj jih v gosto naseljenih mestih in državah že dolgo uporabljajo.
Tudi z maskami gledalcev še ne bo na tekmovanjih. Žal bo tudi evropsko nogometno prvenstvo do 23 let, ki ga gosti tudi Koper, moralo miniti brez navijačev.
Tudi z maskami gledalcev še ne bo na tekmovanjih. Žal bo tudi evropsko nogometno prvenstvo do 23 let, ki ga gostita Slovenija in Madžarska, moralo miniti brez navijačev na tribunah. Kolikšen izkupiček bi v normalnih razmerah preštevali gostitelji tekmovanja, med njimi Koper, ni treba niti omenjati. Polne namestitvene zmogljivosti, polni lokali, restavracije in predvsem stadioni. Ne vem, kaj ali komu smo se zamerili, toda žal se je zgodilo, da smo morali gostiti tri velika tekmovanja brez gledalcev. Svetovnih ali evropskih prvenstev v Sloveniji ne gostimo ravno vsako leto in tako sta prav v letih 2020 in 2021 padli dve zimski tekmovanji, ki bi privabili ogromno ljudi - svetovno prvenstvo v poletih v Planici in v biatlonu na Pokljuki. Ta mesec in junija pa EP mladih nogometašev. Edina tolažba je, da bodo junija gledalci vsaj v omejeni obliki dovoljeni, a kaj, ko sklepnih bojev v Istri ne bo.
Bodoči zvezdniki svetovnega nogometa (nekateri to že postajajo) se bodo torej podili za žogo brez gledalcev, a zanje se ni bati. Bolj se je bati za sedanji podmladek, saj je leto dni ukrepov močno zarezalo v delo z mladimi. Koliko, ne moremo reči. Če strokovnjaki resno opozarjajo, najbrž precej. Vemo pa, da so koronski časi močno prizadeli klube. Če se je Nogometna zveza Slovenije (NZS) odločila predčasno izplačati sredstva, ki pripadajo klubom, in podaljšala rok za plačilo obveznosti ob licenciranju klubov do 30. junija (običajno se to ureja ta mesec), to že pove, da položaj ni dober. Že prej je znižala kotizacije, pokriva testiranja in deloma tudi sodniške stroške. Kar pa seveda ne pomeni, da mora zaradi tega raven sojenja v prvi ligi biti nižja. Takšna je že od lanskega junija, ko se je po prekinitvi nadaljevalo prvoligaško tekmovanja in sega tudi v letošnjo sezono. Še ne tako daleč nazaj smo pomilovali sosede Hrvate, kjer je bil s sojenjem cirkus, a so se tam stvari zelo spremenile. Ne le z uvedbo VAR tehnologije, temveč tudi s kaznimi - javno objavljenimi - in selitvijo sodnikov v nižji rang tekmovanja ali z daljšim počitkom. Italijani so pred kratkim zamenjali predsednika sodniške organizacije AIA in napovedali večjo transparentnost, eden najboljših sodnikov Daniele Orsato je takoj zatem bil gost v eni od TV oddaj o nogometu. Pri nas pa je tišino sodniške organizacije moč razumeti tudi kot vzvišen posmeh na upravičene pripombe. Težko je razumeti, da sodniki po zelo velikih napakah, ki vplivajo na rezultat, še kar sodijo brez premora. V tujini je tudi že dolgo normalno, da disciplinski sodnik odmerja kazni na podlagi TV posnetka in lahko tudi prekliče rdeči karton. Pri nas TV posnetek še vedno ne velja nič. Menda odhaja tudi večni šef sodnikov Vlado Šajn in morda bodo tudi pri nas kakšne maske padle. Z novo sezono in novim nosilcem TV pravic bo na vsaki tekmi še več kamer in težko se bo branilo neubranljivo.