Dovolj spletnega nadlegovanja

Mednarodna zveza novinarjev je novembra 2018 objavila rezultate mednarodne raziskave o vplivu spletnih zlorab na novinarke, ki kažejo, da je 64 odstotkov novinark doživelo vsaj eno od oblik spletnega nadlegovanja. Spletno nadlegovanje tako vključuje žalitve, grožnje s posilstvom in smrtjo, seksistične opazke, spletno zalezovanje ter druge oblike nadlegovanja, katerih edini cilj je ustrahovati, ponižati in utišati njihovo profesionalno novinarsko delo.

Skoraj polovica novinark takšnega početja ni prijavila, če pa ga že prijavijo, ugotovijo, da obstaja zelo majhna možnost, da bodo pristojne institucije ukrepale in storilce kaznovale. Vsakdo, ki je doživel spletno nadlegovanje, vam bo povedal, da je prva reakcija tesnoba in stres, temu sledi strah, občutek izgube samospoštovanja, velikokrat pa tudi umik z družbenih omrežij iz strahu, da se zadeva ne bi ponovila. Spletni nadlegovalci (večinoma anonimni, nekateri pa z imenom in priimkom) v svojem početju ne vidijo ničesar problematičnega. Še več. Marsikateri bo svoje početje opravičeval s svobodo izražanja, s “preobčutljivostjo” napadene strani in z (zmotnim) prepričanjem, da javne osebe morajo sprejeti vsako obliko žalitve, ker so pač javne osebe.

Napadati novinarke glede na njihov videz, starost, družinsko situacijo in spolno opredelitev je rezultat splošnega družbenega razumevanja spolov in ženske podrejenosti

Britanski časnik Guardian je istega leta naredil analizo spletnih komentarjev pod vsemi novinarskimi prispevki in ugotovil, da je bilo kar osemdeset odstotkov novinark deležnih spletnega nadlegovanja, ne glede na to, o kateri temi so pisale: od politike do mode in kulinarike. Napadati novinarke glede na njihov videz, starost, družinsko situacijo in spolno opredelitev je rezultat splošnega družbenega razumevanja spolov in ženske podrejenosti. Spletni nadlegovalci imajo eno skupno željo: ženskam preprečiti opravljanje novinarskega poklica. Da ne bo pomote. Žrtve spletnega nadlegovanja so tudi novinarji. Ampak napadi nanje se bistveno razlikujejo od napadov na novinarke. So manj osebni, manj vezani na njihov videz in manj ponižujoči.

Ne smemo pozabiti, da spletno nadlegovanje ni nastalo kar tako. Pot so mu tlakovale izjave pripadnikov političnih in ekonomskih elit, ki so sovraštvo, poniževanje in zasmehovanje “normalizirale” po sistemu: če lahko on, zakaj pa ne tudi jaz. Ko pa so se minimalni standardi dostojnosti v javni komunikaciji porušili, je ostalo samo zmerjanje, laganje, nasilje in sovraštvo.

Publikacija Društva novinarjev Slovenije o spletnem nadlegovanju je popis in zapis najhujših zlorab javne komunikacije. Določeni zapisi so tako brutalni, nečloveški in primitivni, da jih je težko prebrati, kaj šele ponoviti. Ukrepati pa je možno. Medijski zakon že zdaj nalaga upravljalcem spletnih komentarjev, da žaljive komentarje odstranijo. Nekateri to počnejo, nekateri pa ne. Nekateri mediji pa so ugotovili, da je čiščenje teh smeti tako zamudno delo, da je komentarje bolje zapreti.

Žrtve spletnega nadlegovanja je treba prepoznati kot žrtve in jih zaščititi. Ženske v novinarskem poklicu so predvsem novinarke. In to zelo dobre novinarke. Svet, v katerem bodo žrtve utihnile, ker so jih nasilneži preglasovali, je temačno močvirje, v katerem kraljujejo zlo, pohlep, nasilje in laž. Zato so prav pogumni novinarji in novinarke tista luč, ki prinaša svetlobo.


Preberite še


Najbolj brano