5 kil sladkorja: boj na življenje in smrt

Jutri, 18. februarja, bo na spletnih straneh in kanalih SNG Nova Gorica in koproducenta Mini teatra Ljubljana na ogled spletna premiera črne komedije izraelskega avtorja Gura Korena 5 kil sladkorja. Uprizoritev je režiral prav tako izraelski režiser Yonatan Esterkin, ki ga v SNG Nova Gorica poznamo po režiji v predstave Jakiš in Pupče v pretekli sezoni. Spletna premiera bo namenjena zainteresiranim abonentom in za izven, na odru pa seveda takoj, ko bo to mogoče.

Simon - Šlomo Koren je na vrhuncu druge svetovne vojne stal na razpotju: naj zgrabi orožje in se bori ter vsakodnevno stoji na meji med življenjem in smrtjo, ali pa vzame svojih 5 kil sladkorja, odide v Trst, se tam dobro skrije, proda teh 5 kil sladkorja ali cukra, kot sam ljubkovalno pravi, in preživi, ne da bi prelil kapljico svoje ali tuje krvi. Odločil se je za slednje in ni pobegnil kot nekakšen schmendrick, (slov. nepomemben idiot), temveč preživel kot kralj. Tako kot Šlomo Koren v dramskem besedilu je tudi njegov avtor Gur Koren (1973) brez perspektive, brez dela in brez ustvarjalnega prostora, sam z brezmejnim brez stal na razpotju. Naj se prepusti toku življenja ali začne ustvarjati? Ni naključje, da si Šlomo, lik v drami, in Gur, avtor besedila, delita priimek. Gur je namreč v zahtevnih trenutkih svojega profesionalnega življenja pomislil na preminulega dedka, polnega žlahtnih dogodivščin, in se odločil, da bo začel pisati. Nastala je črna komedija, v kateri se prepletajo dokumentaristični elementi, magični realizem in zajetna humorna fikcija, ki jo je avtor črpal iz vsakdanjega življenja, pestre zgodovine njegovih prednikov in svojega kultnega dedka.

V poplavi vrhunskih umetnikov na eni stani in potrebi po komercialnem kvantitativnem gledališkem ustvarjanju na drugi, se je mladi ustvarjalec v rodnem Tel Avivu slabo znašel. Gur Koren, izraelski igralec, režiser, dramaturg in dramatik je v dramsko besedilo 5 kil sladkorja začel vpeljevati svoje frustracije. Odkrival je najtemnejše kotičke svojih karakternih značilnosti, se poigraval z odklonskostjo homofobije in mizoginije, vpeljal je generacijsko bolečino holokavsta in svoj nihilizem prevedel v nenavadno srečanje z že pokojnim dedkom. Hamletovska ideja obiska pokojne moške figure, ki se vrača, da bi popravila krivico na Zemlji, se v danem besedilu sreča z obilico judovskega humorja, kot ga poznamo v filmskem ustvarjanju Woodyja Allena ali Larryja Davida v televizijskih nanizankah Seinfeld in Nikar tako živahno. Nagovarjanje publike sredi vročičnega prizora, izbor karakterno močnih in definiranih oseb ter rahlo izgubljeni in nevrotični protagonist se tako kot pri Woodyju Allenu, zberejo tudi v besedilu Gura Korena. Struktura izstopanja iz prizora besedilu in posledično uprizoritvi pripomore k razbijanju stene med igralci in gledalci ter gledalca v dogajanje vpelje tako intenzivno, da ima občutek, kot da aktivno sodeluje v razvoju prizorov in sede na vlak sodobne hamletovske epopeje z dedkom Šlomom Korenom, ki prisrčno in nespretno zleze v srca vseh prisotnih. 5 kil sladkorja je sladko-grenko popotovanje po zamolčani preteklosti, ki v sedanjosti nikakor ne najde ne miru ne zadoščenja. Je humorno raziskovanje magičnega realizma v bogatem dramskem izdelku, ki svoj cilj najde v spopadanju s pravico že preminulega gospoda Šloma Korena, ki je med drugo svetovno vojno s svojim najboljšim prijateljem Jozefom Rivo prekupčeval s sladkorjem nekje na severovzhodu Poljske, v tedanjem mejnem mestu Bialystok. Joad Riva, Jozefov vnuk, piše knjigo o pustolovščinah svojega dedka med drugo svetovno vojno in zato mora že pokojni Šlomo zagotoviti veličino svojega dejanja in omogočiti, da se bo njegovo ime zapisalo pravično in za zmeraj ostalo dokumentirano.

Toda naša slovensko-izraelska uprizoritev se je odvrtela malce drugače. Avtorja Gura Korena v vlogi vnuka Šloma Korena, ki išče resnico po Tel Avivu, nadomesti naš “avtor” besedila Peter Harl, ki raziskuje po Ljubljani. Šlomo Koren je slovenski dedek, ki je iz rodnega Maribora s svojim najboljšim prijateljem sredi vojne pobegnil v varnejšo Ljubljano k teti Pavlini, ki na srečo ni bila niti malo videti kot Judinja. Peter pri svojih devetintridesetih izve, da je njegova mama Judinja - torej je tudi sam pol Jud - in se šele v razcvetu svojih srednjih let počasi, pa vendar intenzivno, začne soočati z bremenom krute zgodovinske epohe in usode več kot pet milijonov Judov. V priredbi, ki sva jo pripravila Nika Korenjak in Yonatan Esterkin, se počasi razkrivajo večkrat pozabljene, krute in žalostne, pa tudi prisrčne zgodbe judovske skupnosti na Slovenskem. Z odločitvijo, da besedilo prilagodimo slovenskemu govornemu in kulturološkemu področju, smo zagotovili spoj dveh kultur (slovenske in izraelske) in se potopili v raziskovanje judaizma, ki med drugim ti dve kulturi tudi povezuje. Kar nekaj slovenskih Judov je moralo po drugi svetovni vojni zapustiti ozemlje takratne Jugoslavije in migrirati v Izrael. Toda tisti, ki so ostali, so zvesto sledili svojim judovskim tradicijam, čeprav so morali svoje nazore skrivati pred povojno oblastjo. Priredba je preplet judovskega humorja, slovenske neodločnosti, izraelskih močno determiniranih karakterjev, kot sta na primer lika ravnateljice in natakarice, jezikovnih interferenc voznika taksija z značilnim besediščem in ritmom, vse to pa humorno in prezentno združi mojster ceremonije - Peter Harl. Harl je tako kot naša uprizoritev pol Jud, je tako kot naše skupno delo razgiban, naporen, čuteč in kolektiven. Kadar govorim o Harlu, govorim o liku, ki ga igralec interpretira, je pa res, da vsak od igralcev v vsak karakter izlije kapljico sebe, da predstava in energija, ki si jo na takšen ali drugačen način predajamo z gledalci, postane pristnejša.

Multikulturna uprizoritev prevprašuje odnos slovenske javnosti do judaizma in judovske kulture, na žalost še zmeraj prisotnih nestrpnosti in sovražnih nastrojenosti, kot so antisemitizem, homofobija, mizoginija, objektiviziranje žensk, problematizira tudi nestrpnost do priseljencev iz republik bivše Jugoslavije, “new age” gibanja in spolnega dela. To počne tako, da vpelje stereotipnega predstavnika določene sfere in ga skozi sloje posameznih prizorov razkriva v samem človeškem bistvu, kjer oznake niso več pomembne in je človek takšen, kot je, z vsemi svojimi nežnostmi in grobostmi. In takrat vidimo, da empatija seže dlje od verske, kulturne ali narodne pripadnosti, da osebne normative in prepričanja lahko preseže in nam omogoča, da skupaj gradimo odprto in strpnejšo družbo. S kančkom humorja, seveda.

Nika Korenjak, dramaturginja uprizoritve

---