Ne levi in desni, le dobri in ... dobri

“Občutki ob misli na prazno dvorano so mešani, a sem srečen, da lahko igramo,” pove Boštjan Velkavrh, 43-letni štajerski Primorec iz Žusterne. Konec leta 2019 je izdal prvenec Potovanje, s svojimi besedili in z glasbo Jadrana Ogrina, drevi ob 20. uri pa se bodo iz Izole po spletu oglasile še nove skladbe, tudi odziv na epidemijo Virus na duši in I colori dell' amore, ki jo je v italijanščino prepesnila Lara Baruca.

ŽUSTERNA, IZOLA Boštjan Velkavrh se bo ob 20. uri oglasil z odra izolskega kulturnega doma na povezavah in profilih Centra za kulturo, šport in prireditveIzola (CKŠP), spremljala pa ga BV Acoustic Orchestra: bobnar Zmago Pavličič, basist Primož Pavlin, kitarist Boštjan Zorc in pianistka Živa Horvat. Simpatični Štajerec, ki se počuti vse bolj Primorca, v pogovoru s Primorci hitro prevzame tukajšnjo govorico, saj si je v dveh etapah nabral za skoraj 18 let življenja v Primorju. Predlani se je tja vrnil drugič in, pravi, dokončno. V Žusterno se je priselil s svojo ljubeznijo, ženo Leo, in z delom razširjene družine, skupaj pet otrok.

Boštjan Velkavrh

glasbenik

“Živimo v času, ko nam nenehno razlagajo, da delamo nekaj narobe. Ko malce sprostijo ukrepe, nas potem zaprejo, ker nismo pridni, se družimo. Verjamem, da v nas prevladuje dobro.”

“Ko sem se po razpadu prvega zakona vrnil v Maribor, nisem vedel, kaj se je zgodilo: ali sem se v 15 letih spremenil jaz ali se je Maribor. Verjetno sva se oba. Ko sem šel po nekaj mesecih prvič obiskat hčer, ki ima zdaj že skoraj 20 let, in sem se pripeljal skozi predor Kastelec, sem začutil po rokah kurjo polt in ugotovil, da mi očitno to okolje bolj prija,” pripoveduje, hvaležen tudi, da se je njegova žena iz Celja, kjer je živela, lahko preselila z njim.

Dragocena izkušnja z Lačnim Franzem

Glasba ga je veselila, odkar ve zase. “Kdor me pozna, ve, da malce šepam, imam levo nogo krajšo, in sem se morda zato izražal skozi glasbo in se v tem našel,” se spominja. S svojim glasom je leta 2011 zaznamoval večino plošče Lačnega Franca V peni sprememb, prvi po odhodu Zorana Predina leta 1997. “Stopil sem v zelo velike čevlje, česar se takrat morda nisem niti zavedal. Zdaj vem, da je bila to ena največjih skupin v nekdanji Jugoslaviji. Zorana zamenjati ni bilo lahko, a smo nekaj časa kar dobro delovali ... A vedno se šalim, da je Lačni Franc brez Zorana kot zaseka brez čebule. Ali pa malvazija brez koprskega sonca. Izkušnje in znanje, ki sem jih dobil pri njih, pa so mi ogromno pomenili.”

V času selitve si je od glasbe vzel premor, a je vselej čutil, da nekaj pogreša. Nekega dne se je odločil in s svojimi besedili odšel k Jadranu Ogrinu, producentu in lastniku Studia Jork v Dekanih, ki ga dotlej ni poznal: “Šel sem tja in rekel: Gospod Ogrin, jaz bi imel album. On pa: Kako pa? Jaz: Tukaj imam besedila. On: Kaj pa glasba? Jaz: Slišim jo v glavi. On: A boš zaigral? Jaz: Ne. On: Zakaj ne? Jaz: Ker ne znam. (smeh) Znam štiri akorde na kitaro. On: Kaj pa bova? Jaz vam bom pel, sem rekel. Vzel je kitaro, brenkal, jaz pa sem pel. Vsake toliko me je vprašal: Kaj tako? Pa sem rekel ne. In stokrat ne, potem pa ja. In tako sva v štirih mesecih posnela demo posnetke. Jadran je poklical glasbenike: Moreno Butinar je igral bobne, Jadran bas, Jadranov sin Gabriel je posnel klaviature in poskrbel za miks in mastering, Zdenko Cotič kitare, jaz sem prepeljal še bekvokalistki iz Maribora, pa tolkalca Blaža Koreza in saksofonista Grego Kozarja. Potem pa je nastal problem, kako sestaviti bend, ki bo igral v živo. In sploh kako ga sestaviti na Obali ... Večkrat se pošalim, da nas je tu devet 'muzičarjev', ki igramo v 36 bendih. Nihče nima časa, ko bi ti rad. Skratka, potem sem ekipo sestavil v Mariboru, sedaj pa igram v različnih sestavih.” Plošča Potovanje je praznik vere, da lahko z ljubeznijo marsikaj spremenimo. “Moje pesmi so v osnovi ljubezenske. Malo je žensk na svetu, ki lahko rečejo, da imajo svoj album. Clapton je ženi napisal Laylo, jaz sem svoji Lei album.” pove in doda, da se o ljubezni trudi pisati brez klišejev.

Ko odrov ni več

Album je izšel v nesrečnem času, oktobra 2019, promocijo so začeli februarja, nato je vse ustavila pandemija. Zdaj, ko odrov dejansko ni, pravi, da se je vrnil k osnovam, k ustvarjanju. “Pesmi pišem, ker se mi zdi, da imam kaj povedati. Vsi, ki imamo to možnost, bi zdaj morali biti veliko glasnejši. Poslušal sem Ferija Lainščka, ki je imel pogovor na istem odru, kjer bomo mi nastopili v Izoli, in je rekel, da v bistvu ni več svobode in se ne da dihati,” pove Velkavrh, ki je v času pandemije ustvaril dve skladbi, kot neposreden odziv na razmere, plod virusa (in domače politike). Med prvim valom je nastal Virus na duši, v katerem med drugim slišimo retoriko sedanje vlade, generala, ki pravi: “Kdor ni priden, ta zboli.” A pomembno je, da nam virus ne okuži duše. Priznava, da ga sedaj stanje bolj skrbi kakor med prvim valom novega koronavirusa, ki si ga bomo zapomnili tudi po koncertih na balkonih in množičnih protestnih kolesarjenjih. “Takrat smo vsi nekaj delali doma, se snemali, se objavljali na družbenih omrežjih, kolesarili, se jezili. Ne rečem, da je pomagalo, a smo pokazali, da smo tu, da smo živi, da želimo živeti drugače. Ko so nam spet odprli lokale, smo tukaj nehali kolesariti ... Sedaj, ko je znova vse zaprto, pa se zdi, kot da smo se navadili in sprejeli, čeprav še zmeraj verjamem, da ni tako, da smo zgolj zapadli v nekakšno čudno stanje, ampak se spet prebujamo ... To bomo spremenili, ne more trajati večno. Glede generala, ki ga omenjam v pesmi - imamo enega in ostali so njegovi služabniki. Jaz pa mislim, da je nas več kot dovolj, da se te razmere razreši. A potreben bo čas.”

Pesem o nas (dobrih ljudeh), ki je izšla konec koronskega 2020, med drugim pravi, “še smo tu, še čutimo”, Boštjan pa dodaja, da predvsem “si premalokrat povemo, da smo dobri”. “Verjamem, da v nas prevladuje dobro. Živimo v času, ko nam nenehno razlagajo, da delamo nekaj narobe. Vsakič, ko malce sprostijo ukrepe, nas potem zaprejo, ker nismo pridni, ker se družimo. Veliko ljudi iz glasbenega sveta je potihnilo, ker se bojijo, da bomo imeli še manj, kot imamo. Če kaj preveč rečeš, sploh nimaš več intervjujev, koncertov ... Presekati je treba in reči: vsi smo dobri. Ne na leve, desne, rdeče, črne. Samo na dobre in dobre. Ne zamerim, če kdo misli drugače ... no, vse dokler se ne bomo dotaknili NOB,” se pomenljivo zasmeje.

V teh dneh je izšla tudi prva pesem v italijanščini, I colori dell'amore, ki je prevod in priredba pesmi Barve ljubezni s prvenca. Zanjo je poskrbela Lara Baruca, s katero je pel že na albumu Lačnega Franza. “Živimo v dvojezičnem območju in še glasba ne pozna meja. Zakaj ne bi zapel v italijanščini?” razmišlja Velkavrh, ki je moral veliko vaditi, da se je s pomočjo Larinega posnetka naučil spodobne izgovorjave, saj italijanščine ne govori. A resno razmišlja o tečaju. Morda po izidu nove pesmi Tutto sei tu, Larinim prevodom in priredbo njegove Vse je tvoje, ki izide v kratkem.

Ko si drugače bogat

Glasbi se je posvetil popolnoma: “Verjamem, da ne moreš delati več reči hkrati, če želiš delati dobro. Kar je že v normalnih časih za glasbenika zelo težko - razen če je igral harmoniko. Če si avtor, v kateri koli zvrsti, je sploh težko. Danes pa še težje. Imam srečo, da me doma podpirajo, da žena verjame v vzajemnost. Jaz pa se seveda ne počutim dobro. Če ne bi imel njene pomoči, odkrito povem, da bi s tem, kar nam glasbenikom (in najbrž tudi ostalim) da država, težko preživel. V običajnih časih pa se da preživeti - če nisi preveč izbirčen in če si zelo marljiv. Ni res, da pri nas le pet glasbenikov živi od glasbe, za vse je dovolj kruha, a moraš trdo delati. Glasba je delo. Lepo delo, svoboden poklic, ta svoboda ima svojo ceno. Bogat ne boš, si pa bogat drugače,” pove glasbeni, ki ima za seboj že več kot 25 let ustvarjanja, a bo nocoj prvič igral pred prazno dvorano, in to v živo, saj koncert ni posnet vnaprej. Srečen in hvaležen, da sploh lahko nastopa, je z mislimi tudi pri prijateljih, odrskih tehnikih, lučkarjih in drugih, brez katerih ni koncertov, a so zdaj brez dela. “To so velike ekipe, vsi imajo družine. Vem, da imamo vsi poln kufer ekranov, a kdor lahko, naj kdaj obišče kak spletni koncert z vstopnino ter tako podpre celotno produkcijo. Čudno je, kako je vsem jasno, da nič ni zastonj - le glasba, umetnost na splošno, je lahko. Pa ni tako. Kdor misli, da lahko živi brez kulture - od poezije, slikarstva ... do glasbe - se moti. Le s kulturo lahko obstanemo. In z ljubeznijo.”

Da ne bo pomote - današnji koncert je za spletne gledalce brezplačen.

---