Zapravljena življenja

Če gre verjeti medijem, je bil sam Trump nekoliko razočaran nad preprosto podobo zvestih podpornikov, ki so oboroženi in besni vdrli v kongresno palačo, da bi izrazili nezadovoljstvo z rezultati predsedniških volitev. Ob napadu na kongres se je o pisano opravljeni množici protestnikov pisalo kot o poražencih globalizacije.

V naše domove so vdrle slike nezadovoljnih, neslišanih in utišanih Američanov in Američank. Gre za številne brezposelne ali revne zaposlene, ki kljub službi živijo v revščini, brezupu in v razmerah, ki si jih predstavljamo kot “tretji svet”. Ti ljudje so predstavniki nevidne množice bogate Amerike, ki nima več kaj izgubiti.

Pozabili smo, da številni niso revni po svoji krivdi. V kapitalizmu služb pač ni za vse. In nekdo lahko bogati in kopiči zgolj in samo, če nekomu drugemu vzame. Čas, znanje, denar, dostojanstvo.

Mantra o poražencih globalizacije zamegljuje dejstvo, da gre v resnici za poražence kapitalizma. Ekonomskega sistema, ki lahko obstaja in prosperira zgolj in samo ob širjenju svojih trgov in kopičenju kapitala z izkoriščanjem narave in drugih ljudi. Immanuel Wallerstein je že v 70. letih prejšnjega stoletja kot eden prvih družboslovnih mislecev razvil tezo, da je kapitalizem dejansko gibalo globalizacije, saj kapitalizem brez nenehne širitve (trga in potrošnikov) ne more obstati. Kapitalizem in posledična globalizacija tako proizvajata poražence, “človeške odpadke”, o katerih v svoji knjigi Zapravljena življenja piše Zygmunt Bauman. Gre za proizvodnjo množice “odvečne populacije”, tudi migrantov in beguncev ter številnih ekonomsko neuporabnih izobčencev, ki jih trg dela ne potrebuje. Gre za neizogiben stranski učinek globalnega kapitalizma.

Tudi v Sloveniji smo se že dodobra navadili na brezdomstvo, brezposelnost in revščino. Lakoto, ki pesti številne starejše, otroke in družine. Samoumevno se nam zdi po radiu poslušati o botrstvu, nagovarjanje predstavnikov Zveze prijateljev mladine in drugih dobrodelnih organizacij, ki prosijo za pomoč pomoči potrebnim. Na vrste ljudi pred sedežem Karitasa in Centri za socialno delo. Se še spomnimo časov, ko vsega tega ni bilo?

Pozabili smo, da številni niso revni po svoji krivdi. V kapitalizmu služb pač ni za vse. In nekdo lahko bogati in kopiči zgolj in samo, če nekomu drugemu vzame. Čas, znanje, denar, dostojanstvo. Ljudje ne morejo dostojno preživeti sebe in svoje družine zato, ker je sistem, v katerem živimo, naravnan tako, da potrebuje revne in obupane, tudi priseljence, ki so pripravljeni delati za mizerno plačilo. V sociologiji se je tako uveljavil izraz revni zaposleni, ki označuje tiste, ki kljub redni polni zaposlitvi prejmejo tako nizko plačo, da jim ne omogoča plačila osnovnih stroškov, hrane in strehe nad glavo. Golega preživetja. Po veljavnih kriterijih blagostanja se jih kljub zaposlitvi umešča med revne.

Zato je v uvodoma omenjenih ZDA običajno, da imajo ljudje dve, tudi tri službe, da preživijo. Nekako žalostno je, da obenem ne uvidijo krivičnosti in tragičnosti situacije. Mlad par iz New Yorka, pri katerem sem pred par leti preživela teden dni, je tako ponosno razlagal, da oba, sicer diplomirana, opravljata več služb, ona tri in on dve, da lahko preživita v - za naše razmere - precej skromnem stanovanju med Manhattnom in Bronxom. Pod vplivom ameriške potrošniške ideologije ne dvomita v smiselnost svojega početja, ko se po celodnevni odsotnosti ob desetih zvečer vračata v stanovanje, katerega kljub visoki najemnini ne uspeta užiti, saj ju dejansko nikoli ni doma.

V resnici nikoli niso obstajali dobri zlati časi, ko bi se večini ljudem godilo dobro. S pogledom v zgodovino hitro uvidimo, da so ljudje umirali mladi in množično zaradi bolezni, vojn, lakote, naravnih nesreč ... Večina ljudi je bila sužnjev, tlačanov, izkoriščanih. Posamezno človeško življenje je bilo večinoma le malo vredno. Peščica vplivnih, bogatih in vladajočih je imela lagodnejše življenje. Pa še ti v primerjavi z nami ne vedno. Življenje so jim grenile za današnje čase banalne bolezni, neobvladljivi naravni pojavi, številne krvave vojne in borba za osnovne dobrine, kot je hrana. Večina ljudi je tako živela težka življenja, ki so jih sestavljali drobni trenutki brezskrbnosti in sreče.

Danes gledamo na srečo kot na pravico. Pa tudi dolžnost. Človek mora hlepeti po trajni sreči. Sreča je postala cilj sam po sebi in trajno stanje. Pred kratkim sem prebrala, da je sreča zgolj čustvo oziroma čustveno stanje zgolj določenega trenutka. Potrošniška družba zahodnega človeka pa je srečo uvrstila na vrh vrednot, ki jih moramo doseči za vsako ceno. Hecno, bolj kot si za trajno srečo prizadevamo s kopičenjem denarja, materialnih dobrin, užitkov, trofej v obliki ljubimcev, avtov, potovanj, bolj smo nesrečni. In bolj so naša življenje zapravljena.

Pred trgovino občasno srečam gospo, ki prodaja časopis Kralji ulice. Vabim vas, da naslednjič, ko srečate prodajalca ali prodajalko, ta časopis kupite. In ob tem ne pozabite pokramljati z osebo, ki vam ga je prodala. Gre za enega pristnejših časopisov starega kova, kar jih poznam. Prodajajo jih brezdomni in drugi, ki se zaradi različnih razlogov ne zmorejo ali ne znajo boriti proti izkoriščevalskemu in nepravičnemu sistemu, v katerem živimo. Vse prepogosto se, kljub številnim talentom in dobrosrčnosti, nahajajo na obrobju naših veselih in srečnih življenj. Za marsikoga od njih je to tudi edina možnost zaslužka.

Za osmišljeno življenje v resnici ne potrebujemo dosti. Je pa pomembna varnost, tako fizična kot finančna. Da lahko s poštenim delom preživimo sebe in svojo družino, da imamo streho nad glavo, da lahko računamo na varno starost in zdravljenje v primeru bolezni. Nekoč tako samoumevne stvari, ki pred našimi očmi izginjajo kot prividi. In tega sploh ne uvidimo.


Preberite še


Najbolj brano