Mož, ki je odprl vrata Kanina

Omejitve v času epidemije že dolgo ne dovoljujejo prireditev s podelitvami v živo. Tako je bovški župan Valter Mlekuž občinske nagrajence ob koncu leta 2020 razglasil na daljavo. Med petimi prejemniki priznanj Občine Bovec je tudi Peter Žigon. V šestem desetletju minulega stoletja je kot osnovnošolski in smučarski učitelj veliko domačinov navdušil za šport belih strmin in s prvomajskimi veleslalomi na Kaninu odprl vrata slovenskega zanimanja za to snežno najbolj bogato goro pri nas.

Namesto uživanja v alpskih smučarskih zavojih v snežno izjemno bogati zimi se ljubiteljem smučanja - ob še vedno precejšnjih omejitvah zaradi epidemije - te dni obeta predvsem obujanje zimskih spominov. Za celo goro žlahtnih je v drugi polovici prejšnjega stoletja poskrbel danes kljub skoraj 90 letom še vedno živahni upokojeni osnovnošolski učitelj in ravnatelj ter super veteran med učitelji smučanja - Peter Žigon iz Vrtojbe. Od tam pa vse tja do Kanina in Mangarta bi težko našli grič, hrib ali goro, kjer s številnimi tečajniki in smučarskimi prijatelji v več kot pol stoletni zimski karieri ni pustil sledi svojih zavojev in dejavnosti. Tesno pa je z Bovško ostal povezan tudi kasneje, ko se je vračal v družinsko počitniško hišico.

S Petrom Žigonom, ki kot še vedno srečni lastnik veljavnega vozniškega dovoljenja komaj čaka, kdaj se bo lahko odpeljal na upokojensko kegljanje v Novo Gorico, smo se te dni pogovarjali na njegovem domu v Vrtojbi.

Na Kaninu, univerzijadi in olimpijadi

Peter Žigon iz Vrtojbe se je rodil 18. avgusta 1931 v Gorici. Po končanem učiteljišču v Tolminu je od leta 1949 do upokojitve leta 1988 (tedaj je dobil nagrado Občine Nova Gorica) prehodil pestro pedagoško in športno pot. Poučeval je v Srednjem Lokovcu, na Kambreškem, v Srednjem, v Novi Gorici, Logu pod Mangartom in v Bovcu, ravnatelj pa je bil na Dobrovem in v Solkanu. Povsod je kot učitelj smučanja s tem športom seznanjal mladino in domačine. Izjemen je Žigonov prispevek na področju smučarskega opismenjevanja in turizma v 60. letih prejšnjega stoletja na Bovškem, kjer je bil med drugim predsednik smučarske sekcije Mangart in organizator številnih tečajev, smučarskih izletov in tekem. Kot pobudnik prvomajskega veleslaloma na Kaninu je od leta 1961 dalje odpiral goro širši slovenski javnosti. Leta 1968 je na Kanin vodil skupino slovenskih gospodarstvenikov. Po tem so stekle priprave na izgradnjo smučarskega centra. Pri njegovem snovanju je bil kot poznavalec smučanja in Kanina dragocen sodelavec načrtovalcem. Kasneje je na Goriškem ogromno časa vložil kot organizator šolskega športa, smučarskih, atletskih in množično - rekreativnih prireditev. Med drugim je bil predsednik Smučarskega kluba Gorica in Športne zveze Nova Gorica. Kasneje je postal njen častni član. Kot mednarodni alpski sodnik se je udeležil zimskih olimpijskih iger v Sarajevu, kot atletski sodnik pa sredozemskih iger v Splitu in univerzijade v Zagrebu. V upokojenskih letih uživa v čebelarstvu. Bil je tudi predsednik Čebelarskega društva Šempeter.

Smuči iz kotla za prašiče

Vrtojbo so ljudje v času vaše mladosti - takoj po 2. svetovni vojni - poznali predvsem po povrtninah in vinogradništvu. Kako ste v tedanjih razmerah zašli med smučarje?

“Ko smo se tega lotili jaz in moja brata Janko in Andrej, v Vrtojbi ni smučal nihče. Očitno smo imeli prirojeno veselje do snega, ki je takrat še dokaj redno pobelil naše griče, vedeli pa smo tudi, da so vojaki odhajali s smučmi na Trnovsko planoto. Ko je zapadel sneg, smo šli v akacijev gozd, posekali drevo in kot samouki oblikovali smuči. Pri obdelavi smo si pomagali tudi z njihovim kuhanjem v kotlu za prašiče. Okovje smo improvizirali iz raznih obročev in trakov, ki smo jih pač našli pri hiši. To so bile predvsem smuči za smučarski tek in za spuščanje po naših gričih bolj ali manj naravnost. A želeli smo si boljše opreme. Zato smo kot najstniki po koncu druge svetovne vojne izkoristili kratek čas, ko so ljudje iz odprtih skladišč nekdanjih nemških in italijanskih vojašnic v Gorici lahko odnašali, kar je še uporabnega ostalo. Odrasli so se razveselili zalog hrane, mi pa najdbe lepe količine kakovostnih vojaških smuči in čevljev. Ni nas motilo, da so bile smuči dolge kar 220 centimetrov. Preprosto smo jih odžagali.”

V svobodni državi se je z boljšo opremo odprla tudi možnost za smučarsko izletništvo ...

“Na trenutek, ko smo si lahko od blizu ogledali belo Trnovsko planoto, smo komaj čakali. Prva leta po vojni smo jo bratje iz Vrtojbe še v temi mahnili na Lokve kar peš. Naš poligon je bilo hrib Tinčkovo, kjer se sedaj nahajajo ostanki nekdanje vlečnice Lokve 4. Naredili smo štiri ali pet spustov, med katerimi smo se kar sami učili zavojev, nato pa smo se na smučeh spustili proti dolini. Običajno je sneg segal do Ravnice. Sledilo je še pešačenje v temi proti domu. Kasneje smo nižinski del poti - do Prevala - opravili s kolesi. Vsi ti naši izleti so se na srečo iztekli brez resnih poškodb.”

“Ko je zapadel sneg, smo šli v akacijev gozd, posekali drevo in kot samouki oblikovali smuči. Pri obdelavi smo si pomagali tudi z njihovim kuhanjem v kotlu za prašiče.”

Kakšna pa je bila vaša pot do učitelja smučanja?

“Odločilna je bila priložnost, ki so nam jo ponudili v zaključnem letniku učiteljišča v Tolminu. Skupina bodočih osnovnošolskih učiteljev se nas je udeležila smučarskega tečaja v Kranjski Gori, kjer so nam zagotovili tudi za tisti čas dobro opremo. To je bilo zame izredno doživetje. Tečaj prve stopnje sem z veseljem in uspešno končal, že v začetku sezone 1949/1950 pa sem se vpisal na izpopolnjevalnega, ki ga je v Čepovanu vodil tedaj pionir smučarskega opismenjevanja na Goriškem, Karlo Vončina. Učencev je bilo veliko, Karlo pa sam. Videl je, da že kar precej znam, in je po prvem dnevu odločil, da bom vaditelj ene od skupin. Po rednem delu na snegu in večerji mi je ob svetlobi lune pokazal vaje, ki jih bom tečajnikom posredoval naslednji dan in tako je - na srečo ob lepem vremenu - šel moj krst poučevanja smučanja iz dneva v dan uspešno naprej do konca tečaja. Učenje mi je bilo všeč, nato pa sem poskrbel, da sem pridobil tudi formalno učiteljsko smučarsko izobrazbo.”

Odpiranje vrat Kanina

Smuči so vas po tem verjetno spremljale na vseh šolskih delovnih mestih ...

“Skoraj. Prvih devet let službovanja - do leta 1958 - je bilo smučanja in smučarskega poučevanja manj, kot sem si želel. Takrat so nas šolske oblasti namreč razporejale na teren z dekreti. Selitve so bile pogoste, vmes pa je prišlo še služenje vojaškega roka in opravljanje šole za rezervnega častnika v Zadru, kjer seveda ni bilo snega. Po tem sem nekaj časa poučeval tudi predvojaško vzgojo na novogoriški gimnaziji. Razmah smučanja je oteževala še revščina. Med poučevanjem na Kambreškem sem, na primer, nekaj časa spal kar na šolskih klopeh, kasneje pa v skromni sobi, iz katere sem skozi špranje v podu pod mano gledal kravo v hlevu. Kljub temu mi je prav tam in na Srednjem med otroci uspelo razširiti nekaj smučanja. Moja najlepša smučarska leta so se začela z letom 1958 - z uvedbo zakona o svobodnem izbiranju delovnega mesta.”

“Bil sem verjetno prvi na Goriškem s smučmi, prevlečenimi z umetno maso na vrhu in spodaj. Del materiala, ki ga ni bilo mogoče dobiti pri nas, sem pretihotapil iz Italije.”

Zakaj ravno tedaj?

“To je bil ravno čas, ko sem bil v Novi Gorici okrajni inšpektor za predvojaško vzgojo. Delo ni bilo zahtevno, a je bilo zaradi togih zahtev častnikov Jugoslovanske ljudske armade mučno. Na srečo se je ob njem našlo kar dovolj časa za smučanje. V športni delavnici Bone - Srebrnič v Solkanu sem si dal narediti nov par smuči. Bil sem verjetno prvi na Goriškem s smučmi, prevlečenimi z umetno maso na vrhu in spodaj. Del materiala, ki ga ni bilo mogoče dobiti pri nas, sem pretihotapil iz Italije. Pozimi sem moral kot učitelj smučanja opraviti obvezno sezonsko vodenje enega od razpisanih tečajev. Ravno ko sem to aktivnost načrtoval, so potrebovali učitelja za tečaj v Logu pod Mangartom, kamor sem nato odšel. Takoj sta me prevzela tako pokrajina kot ljudje. Tudi pomanjkanje snega v vasi ni bilo ovira. Kondicije smo imeli tedaj, ko so nas v breg namesto vlečnic potiskale lastne noge, vsi na pretek. Tako smo se pač odpravili na višje zasnežene terene pri koči na Mangartskem sedlu in uspešno izpeljali tečaj. Po vrnitvi v Novi Gorici sem - navdušen ob prej omenjenem zakonu - iskal priložnost, da bi se rešil osovraženega delovnega mesta. Kot naročen je nato že poleti 1958 prišel razpis za učitelja na osnovni šoli v Logu pod Mangartom.”

Začetki v majhnem kraju na obrobju države so bili verjetno težki ...

“Takratne razmere si danes komaj predstavljamo. Imel sem celodnevni pouk za 28 učencev, razporejenih od 1. do 7. razreda. Delo je bilo učiteljsko, vzgojiteljsko, umetniško, tehnično, športno, organizacijsko in še kakšno, vendar pa je bilo sodelovanje z domačini izjemno. Kmalu sem se vključil v dejavnosti v ŠD Partizan, s prostovoljnim delom smo obnovili Bloudkovo skakalnico. Zima 1959 je bila pestra. Imeli smo kar veliko tekmo na skakalnici. Prišli so tekmovalci iz Posočja, Idrije in tudi močna ekipa Logatca. Ob skakalnici smo uredili progo za veleslalom, kjer je med drugim potekalo okrajno prvenstvo in prvenstvo slovenskega elektrogospodarstva. Naj dodam, da sem takrat in kasneje vse izvenšolske aktivnosti opravljal - kot smo včasih rekli - udarniško: prostovoljno, brez plačila. Marsikdaj je šlo kaj tudi iz mojega žepa.”

“Prva leta po vojni smo jo bratje iz Vrtojbe še v temi mahnili na Lokve kar peš. Naredili smo štiri ali pet spustov, med katerimi smo se kar sami učili zavojev, nato pa smo se na smučeh spustili proti dolini. Običajno je sneg segal do Ravnice. Sledilo je še pešačenje v temi proti domu.”

Najboljša smučarska leta ste preživeli v Bovcu. Kaj vas je pripeljalo tja?

“Pred šolskim letom 1959/1960 je osnovna šola Bovec ostala brez učitelja za petošolce. Prosili so me, če bi prišel tja. Okolje sem poznal in delo sprejel. Moja navezanost na Log pod Mangartom in smučanje sta seveda ostali, poznal pa sem tudi tedaj tradicionalne napetosti med Bovčani in Ložani. Vsaj v športu in posebej v smučanju sem jih želel zbližati. Takrat je v okviru Partizana Bovec tekla ustanovitev smučarske sekcije. Zavzel sem se, da se vanjo vključijo tudi Ložani, sprejeli pa so še mojo pobudo, da se sekcija imenuje Mangart. Kmalu sem postal njen predsednik. Z združenimi močmi smo nato začeli širšemu krogu ljudi odkrivati Kanin.”

Najprej pa je bilo gotovo treba veliko ljudi naučiti smučati.

“Seveda. Bovec takrat še ni bil smučarski. Za osnovni poligon sem izbral Rabeljk - grič nad bovško industrijsko cono, kjer so potekali smučarski tečaji, ki so se vrstili tudi Logu pod Mangartom. Pomagal mi je Marjan Klavora, ki je bil tedaj študent Fakultete za šport. Počasi se je - preko novogoriških trgovin in direktnih naročil v Elanu - povečala dostopnost opreme. Pri tem sem pomagal s svojim znanjem in zvezami. Vzgajati sem začel tudi domače vaditelje smučanja. Tako se je počasi nabrala kar lepa skupina dobrih smučarjev - od učencev višjih razredov osnovne šole naprej. Vmes sem skupaj z bratoma in domačini na turnih smukih vse bolje spoznaval kaninska pobočja nad Bovcem. V okviru šole smo po tem organizirali vikend smučarske izlete na Kanin.”

“Izvenšolske aktivnosti sem opravljal - kot smo takrat rekli - udarniško: prostovoljno, brez plačila. Marsikdaj je šlo kaj tudi iz mojega žepa.”

Kako ste kaninska prostranstva obvladali brez žičnic?

“Kondicije v tistih časih pri učencih ni manjkalo. Bazo smo imeli v stari koči Petra Skalarja na višini 1800 metrov, težava pa je bila ta, da je takrat pouk potekal še ob sobotah in smo se na pot lahko odpravili šele popoldne, a je želja po smučanju premagala tudi napornih sedem ur kombinacije hoda in vzpenjanja s smučmi v visokem snegu v trdi temi, v kateri se je odlično znašel poznavalec kaninskega terena Franc Čopi. Na cilju je iz snega štrlela le streha koče. Pod njo smo najprej morali poiskati lopato in odkopati vhod vanjo, šele potem je bilo na vrsti taljenje snega za pripravo večerje in kasneje počitek. Nedeljo smo izkoristili za lepo smuko na širnih pobočjih nad gozdno mejo, na poti v dolino pa nas je spet ujela noč.”

Kaj je pripeljalo do širšega zanimanja za Kanin kot turistični cilj?

“Glas o spomladanskih turno smučarskih izletih iz Bovca na vedno bogato zasneženi Kanin se je počasi razširil po Sloveniji in tako sem dobil priložnost, da sem po Kaninu vodil tudi prvo organizirano skupino turnih smučarjev - planincev pod okriljem Planinske zveze Slovenije. Spomladi 1961 sem prišel na zamisel, da bi zanimanje za Kanin lahko povečali z novostjo - z organizacijo prvomajskega veleslaloma. Podpora za prireditev in zanimanje zanjo sta bila izjemna. Kot se je kasneje pokazalo, je to odprlo vrata turizmu na Kaninu. Že takoj se je prijavilo več kot 80 tekmovalcev, kasneje pa se nas je v še dveh izvedbah, ki sem jih organiziral, zbralo okoli sto. Ob obisku takšne karavane je bila seveda koča nabito polna, organizacija logistike za tekmo, pri kateri smo se lahko zanesli le na naše noge in nahrbtnike, pa ni bila mačji kašelj. Pred tekmo smo dva tedna sistematično v kočo prinašali odeje, hrano, les za kurjavo, opremo za tekmovanje, pa tudi diplome, odličja in praktične nagrade bližnjih podjetij.”

“Spomladi 1961 sem prišel na zamisel, da bi zanimanje za Kanin lahko povečali z novostjo - z organizacijo prvomajskega veleslaloma. Podpora za prireditev in zanimanje zanjo sta bila izjemna. Kot se je kasneje pokazalo, je to odprlo vrata turizmu na Kaninu.”

V kakšnih okoliščinah se je končalo vaše bovško obdobje?

“Poklicno sem po letu 1964 sprejel nova izziva: službo na novogoriški enoti Zavoda za šolstvo in kmalu za tem mesto ravnatelja na Osnovni šoli Dobrovo, kjer se je začela gradnja novega šolskega poslopja. Sočasno sem ostal do leta 1968 še vpet v smučarsko dogajanje v Bovcu in na Kaninu, kamor smo z bratoma in prijatelji še naprej redno zahajali na pomladansko turno smuko in prihajali domov krepko zagoreli od sonca. Direktor Soškega gozdnega gospodarstva je bil takrat jugoslovanski zvezni poslanec Viktor Klanjšček - strokovni kolega mojega brata Janka, gozdarskega inženirja. Klanjšček, ki se je ob službi trudil izdatneje pripeljati turizem v zgornjo Soško dolino, je postal pozoren na Jankovo spomladansko zagorelost in na smučarski vzrok zanjo, ki je ležal na Kaninu. Kmalu se je nad Kaninom tako navdušil, da je oblikoval širšo skupino za pripravo izgradnje smučišča, zbral pa je tudi ekipo turističnih delavcev, gospodarstvenikov in bankirjev, ki naj bi si razmere na terenu ogledali. Leta 1968 sem nato kot zunanji sodelavec skupine za izgradnjo skupaj z Marjanom Klavoro vodil desetdnevni ogled, ki ga je na terenu, v Bovcu in na zasneženem Kaninu, opravila gospodarska delegacija. Njeni člani so bili navdušeni nad najinimi spusti na območju današnjega smučišča Škripi. V naslednjih letih se je gradnja Alpskega turističnega centra Bovec začela, moje delo na Bovškem pa se je v glavnem končalo.”

Kot sodnik čestital srebrnemu Juretu

V smučanju ste nato sledili srebrni olimpijski zgodbi Solkanca Jureta Franka.

“Res je. Službo ravnatelja na Osnovni šoli Solkan sem začel leta 1972. Tako kot na Dobrovem je bil pred mano spet izziv - vodenje pouka in izgradnje novega šolskega poslopja. Odgovornost je bila velika, saj je šlo za gospodarno porabo denarja iz samoprispevka iz neto plač občanov, a smo leta 1975 prišli do za tiste čase spodobnih razmer za delo za tisoč učencev in smo nehali biti drugorazredna šola. Vračati se je začel del otrok iz našega okolja, prej vpisan na šempetrsko osemletko, ki je tedaj na Goriškem veljala kot prestižna ustanova te vrste. Takrat smo v klopi dobili tudi Jureta Franka. Razcvetele so se izvenšolske dejavnosti - tudi smučanje. S tečaji smo bili redno gosti na Lokvah, v Sloveniji pa smo postali pionirji enotedenske zimske šole v naravi. Prvo smo v danes žal porušenem hotelu Poldanovec pripravili že leta 1976 in nato z njo vztrajali vsako leto. Jure je skupaj z bratom Mladenom že takrat serijsko zmagoval na šolskih in državnih tekmah. Kot osnovna šola smo bili ob koncu sedemdesetih let ekipna tekmovalna alpska velesila v slovenskem merilu.”

Kako ste prišli do priložnosti, da ste Juretu za olimpijsko srebro čestitali kar v Sarajevu?

“V času priprav na olimpijske igre sem vodil območni zbor učiteljev in trenerjev smučanja, v katerem smo imeli tudi močno sodniško organizacijo s približno 60 člani, saj takrat tekem šol in podjetij pri nas res ni manjkalo. Najbolj aktivni smo opravili izpite za mednarodne sodnike. Operativno je alpski smučarski program v Sarajevu vodila Smučarska zveza Slovenije, naše območje pa je moralo po načrtu delitve nalog zagotoviti tri sodnike za ženske tekme in kasneje za paraolimpijski program. Med sodniki v Sarajevu sem bil tudi jaz. Naše smučarke takrat niso kotirale visoko, v moškem slalomu in veleslalomu pa smo imeli adute za vrh. Glede na to sem se za dan Juretove veleslalomske tekme uspel dogovoriti za nekaj prostih ur, kot del smučarske - organizacijske ekipe pa sem dobil mesto v ciljni areni, od koder sem si ogledal njegovo vožnjo, ki je prinesla prvo jugoslovansko zimsko olimpijsko odličje - srebrno. Nekdanji učenec solkanske šole je zadnji zavoj naredil tri metre od mene. V valu začetnega navdušenja mi je uspelo, da sem mu med prvimi podal roko. Časa za proslavljanje takrat ni bilo, smo pa to naredili nekaj dni kasneje na sprejemu v Novi Gorici in Solkanu, kjer je naša šola pripravila kulturni program.”

---