Skrbno negovano, vsem v užitek

V zadnjem letu smo zaradi omejitev javnega življenja in druženja po mestih mnogi podrobneje in z drugačnimi očmi spoznali griče in doline okrog svojih bivališč. Že mesece bolj množično kot leta prej ubiramo poljske poti, gozdne stezice in planinske vijuge predvsem v domači občini. Primorci torej predvsem primorske. Ob sprehodih, pohodih, med tekom in kolesarjenjem smo ugotovili, da je naša dežela pravzaprav zelo lepa. Ker je tod lepa in pestra narava, pa tudi zato, ker je kulturna krajina bolj ali manj lepo negovana.

Seveda so v njej tudi izstopajoče negativne izjeme: zarjaveli kovinski zabojniki, ponekod v kričeči oranžni ali vsaj za silo “naravni” zeleni barvi, lesene barake s kramo vsenaokrog daleč od naselij, bleščeče beli plastični šotori sredi polj, daljnovodi, stebri in kabli za telefonijo, visoki stolpi za mobilno telefonijo, neurejeno zaraščena območja ... A pod črto velja: primorska pokrajina je še zelo dobro ohranjena in lastniki gozdov, pašnikov, travnikov, njiv in vrtov skrbijo zanjo zelo zgledno. Tudi na območju med Snežnikom in Devinom, po katerem nosi ime ta kolumna.

Zato morda ne bi bilo napak, ko bi kmetijstvu primaknili še kak evro davkoplačevalskega denarja. Če plačujemo vrtnarje in arboriste, da kosijo, obrezujejo in negujejo mestne parke, čemu ne bi tudi kmetov, ki urejajo podeželje?

Za smreke in bukve v snežniških gozdovih skrbijo lastniki gozdov. Žled jim je v zadnjih letih bolj ali manj prizanesel, zato so lahko gozd negovali po rednih letnih planih, brez nujnih posekov zaradi podlubnikov. Tudi gozdne poti, po katerih lahko udobno stopamo tudi pohodniki, da se naužijemo gozdnih vonjav, tišine in glasov, svetlobe in senc.

Brez njih bi bil gozd neprehoden in kaotičen, kot bi brez kmetov ta kaos segal vse do naselij, pestrost pokrajine pa izginila. Tako pa lahko med gozdom in hišami občudujemo pestro grmičevje, trave in cvetje na pašnikih, v dolini Reke lepo urezana polja pšenice in zelja, okrog njih redno košene travnike. In med vsemi urejene poti.

Užitek v estetiki lepo urejene kmetijske krajine je na voljo tudi sprehajalcem, pohodnikom, kolesarjem. Vso pot navzdol ob Reki do Škocjanskih jam se njive stikajo s sadovnjaki, z lepo urejenimi vrstami jablan ali z na videz brez reda, pa vendar estetsko posejanimi visokimi hruškami ali slivami. Kjer so pod njimi lepo pokošeni travniki, kjer so veje sadnih dreves obrezane in oblikovane v simetrične krošnje, se pogled spočije na redu; kjer pa se drevje duši v koprivah, srobotu in bršljanu, kot ujetnik ječi v primežu ovijalk in brezbrižnosti lastnika. Tudi v kmetijski krajini velja: kar je urejeno, je lepo.

Ko Reka ponikne v nedrje Krasa, pa lahko pohodniki na njegovem površju občudujejo lepo očiščene suhozide, na katerih se bodo ob prvem pomladnem soncu greli kuščarji in kače, ob tistih drugih, obraslih s črnimi gabri, jeseni in leskami, pa bodo žvrgoleli v grmovju varno gnezdeči ptički.

Naprej proti morju se ob ozkih kraških poteh pogled vzradosti na vinogradih, ki se vijejo v ravnih ali polkrožnih vrstah, kot pač nanesejo majhne kraške parcele. Ali na terasah pod Prosekom, med katerimi so speljane ozke stopnice in pešpoti z najlepšimi razgledi na naše morje.

Kakšno razkošje in privilegij je, da smemo uživati lepoto krajine in razgleda! Če je pokrajina negovana, jo je užitek pogledati tako kot lepo ukrojene kostime modnih kreatorjev, če je zanemarjena in zaraščena, deluje neurejeno, brez notranje hierarhije. Lepo bi bilo, da bi se vsakič, ko se sprehajamo med lepo povezanimi trtami, obrezanimi hruškami, pokošenimi travniki in očiščenimi suhozidi, spomnili, da za vsem tem stoji človeška roka. In da smo v tem območju, tako kot v gozdu, gostje.

Zato morda ne bi bilo napak, ko bi kmetijstvu primaknili še kak evro našega davkoplačevalskega denarja. Če plačujemo vrtnarje in arboriste, da kosijo, obrezujejo in negujejo mestne parke, čemu ne bi tudi kmetov, ki urejajo podeželje?


Preberite še


Najbolj brano