Zorko Dežjot: “V ateljeju je čisto drugače”

Izolan Zorko Dežjot je dolgoletni predsednik izolskega kulturnega društva likovnih umetnikov Lik, ki deluje že od leta 1975. Te dni so člani povezani prek spleta in se pripravljajo na skupinsko predstavitev. A manjka jim druženje. “Kulture brez druženja ni,” meni Dežjot.

Zorka Dežjota smo z dopoldanskim telefonskim klicem zmotili, kot nam je dejal, med poukom: takrat pri nalogah spremlja mlajšega vnuka, prvošolca Gregorja. In če je treba, mu tudi pomaga.

Te dni so člani društva Lik kajpada povezani prek spleta. Sam je del skupine klasičnega slikarstva, v društvu delujeta še keramičarska skupina in tista, ki se posveča sodobnemu slikarstvu. Vsako leto se zmenijo za temo, lani pa je bila prosta. “Člane spodbujam, da, če je le mogoče, naj ustvarjajo tudi doma in vsake toliko dobim kakšno sliko, ki jo v spodbudo pošljem tudi ostalim. Nekateri so bolj aktivni, drugi manj,” pove. Kot ljubiteljski ustvarjalec, rezbar, kipar in slikar, ugotavlja, da članom društva manjka druženje. “Manjka nam druženje v našem ateljeju, v naših prostorih na Gregorčičevi, kjer je čisto drugače ustvarjati kakor doma: ko se pogovarjaš, komentiraš, vidiš, kaj drug dela, dobiš tudi kakšno idejo. Doma je, kar je.”

Te dni se pripravljajo na skupinsko predstavitev, nekakšno retrospektivo, najboljših del, skupaj z ostalimi društvi pod okriljem Centra za kulturo, šport in prireditve v mali dvorani izolskega kulturnega doma in v galeriji Alga, prihodnji četrtek pa bo tudi spletna predstavitev. Dežjot skuša člane navdušiti, da bi pripravili dela tudi za natečaj Zlata paleta, ki ga razpisuje Zveza likovnih društev Slovenije, kamor bodo po spletu poslali stvaritve članov. Vse bodo objavili na spletu, za izbrane pa upajo, da jih bodo lahko poleti tudi razstavili na pravi skupinski razstavi v Trbovljah.

Ob kulturnem prazniku je njegova prva misel ta, da “kulture brez druženja ni”. “V društvu sem 25 let in bilo je obdobje, ko nisem toliko zahajal v društvene prostore, saj sem bolj ustvarjal doma, a ni bilo to to. Ko sem prišel v atelje in smo se začeli pogovarjati, so se ideje kar odpirale. Povsem drugače je v družbi - lažje delaš in te popelje naprej. Zapiranja, kakršnemu smo priča danes, sploh pa otrok, ne podpiram,” še zatrdi Zorko Dežjot.

---