Ko je sestavljeno ime predolgo, ga jezik spremeni v kratico

Čim več doseči s čim manj sredstvi in v čim krajšem času! To je najpomembnejše vodilo tehnično domala že popolnega zahodnega svetá, njegovega razvoja, gospodarstva, pridobitniškega tekmovanja in komaj smiselnega vojskovanja. Vse se mora podrediti nenapisanemu, toda najmočnejšemu ukazu: Čim hitreje in čim več, tudi če je kaj preveč!

Naš jezik se - enako kot zahodni svet - drži podobnega, vendar pravici bolj ustreznega načela: S čim krajšimi besedami in stavki dopovedati čim več, a nič čez mero in preveč. Pri uresničevanju tega svojega namena si pokliče na pomoč kratice. Prav na kratice ter na njihovo zapisovanje, sklanjanje in rabo se nanaša radovednost spraševalke Marice Uršič Zupan, novinarke Primorskih novic: “Dragi in cenjeni gospod Jože, zelo sem vesela nadaljevanja vaše Minute o jeziku, saj je jezikovnih vprašanj in zagat domala neskončno. Tega se zelo dobro zavedamo prav tisti, ki se tako ali drugače vsak dan ukvarjamo z besedili. Tudi novinarji seveda, ki kljub temu da o jeziku vemo razmeroma veliko - ne nazadnje se mnogi še spomnimo obsežnega in zahtevnega izpita iz slovenščine pri prof. Tomu Korošcu na fakulteti. Skoraj vsak dan trčimo ob kakšno novo jezikovno neznanko. Včasih, priznam, se kakšni ognemo tako, da napišemo drugače, na način, za katerega smo prepričani, da je pravi. A s tem seveda samo pometemo dilemo pod preprogo. In siromašimo jezik. Če dilemo razrešimo, pa jezik bogatimo. In slovenščina je tako živ in prožen jezik, da vse to zmore. Na to večkrat pomislim, ko trčim ob kratice. Pri njih je vsekakor veliko dilem, a sem prepričana, da imate zanje ustrezne razlage in rešitve.”

1. Vprašanje: “Zato me zanima vaša razlaga o prehajanju kratic v navadne besede, samostalnike. Recimo: kratica UNESCO se je že tako udomačila, da jo uporabljamo kar kot običajen samostalnik in napišemo, da so 'Škocjanske jame pod Unescovo zaščito' in da si 'še marsikaj želi na seznam Unescove svetovne dediščine'. Je prav predpostavljati, da večina ljudi ve, kaj pomeni kratica?”

Razlaga in odgovor: Sleherna beseda - naj bo komaj ustvarjena novinka ali stara znanka iz preteklih časov, tujka ali domačinka -, ki je uveljavljena v zapisu ali v govorjenju, se je dolžna (in se zato začne) takoj ravnati po pravilih, po katerih se ravna celoten jezik, knjižni in narečni.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si

Tej zahtevi se nobena od kratic ne more izogniti z izgovarjanjem, recimo, na demokracijo in svobodo. Odprti sta ji dve poti: a) ali se gre trdovratno trmoglavko in milostno dovoli le, da jo uporabljamo kot nespremenljivo okamnino (npr. KPS - Komunistična partija Slovenije); b) ali pa se uslužno ukloni in preide v samostalnik ter se tudi vede kakor samostalnik (npr. DESUS - Demokratična stranka upokojencev Slovenije). Kratico KPS lahko zapišemo, a ne moremo je sklanjati (npr. v Kapees-u = v partiji) in iz nje ni možno kar tako izpeljati pridevnika (npr. KPS-ov, Kapees-ov). Kratica DESUS je bolj ubogljiva in gnetljiva, saj se dovoli sklanjati (npr. iz DESUS-a) in se preoblikovati v pridevnik (npr. DESUS-ov). Še več, dovoli se zapisati in sklanjati kot navadno lastno ime, zapisano z veliko začetnico: Desus, Desusa. In iz tako zapisanega samostalnika dovoli narediti še pridevnik: Desusov.

Kratice se dovolijo tako pokorno prilagajati samo tedaj, ko jih je moč z lahkoto izgovoriti, ker jih ne sestavljajo zgolj mutasti in komaj govorljivi soglasniki (kot npr. KPS in KPJ), ampak tudi zvočni in z lahkoto govorljivi samoglasniki; takšna sta npr. DESUS in UNESCO.

Če je pa kratica vrh tega še večkrat javno izgovorjena - trikrat že za zajtrk, petkrat za kosilo in desetkrat za večerjo - ter zapisana pogosto kot beseda dneva, tedna, meseca in leta (kakor covid-19), jo slovenščina kaj hitro izenači z domačimi besedami. Zato nič ne grešimo, če zapišemo ne le UNESCO, ampak tudi Unesco; in tudi sklanjati ni treba te besede kot kakšno čudno in nespremenljivo tujko (npr. 1. sklon UNESCO, 2. sklon UNESCO-ja – kot biro, biroja), ampak jo lahko sklanjamo tako kot domači samostalnik z obrazilom -o: Unesco, Unesca, Unescu itd.

Vse to lahko tako zapišemo in izgovorimo, kljub temu da vsi ljudje ne vejo, da je kratica UNESCO sestavljenka iz začetnih črk imena: United Nations Educational, Scientific and Cultural Organisation - Organizacija Združenih narodov za vzgojo, znanost in kulturo.

2. Vprašanje: “Podobno se je udomačil tudi zapis Arso namesto ARSO (Agencija RS za okolje), denimo: 'Investitor ni dobil soglasja Arsa.' Ali lahko podobno zapisujemo tudi ddv namesto DDV (davek na dodano vrednost)?”

Razlaga in odgovor: Naša slovnica in pravopis sta nadvse prilagodljiva, kadar je to nujno za dosego bolj sproščenega zapisa in govora. Njega dni smo npr. kratico itd. zapisovali s pikami in z velikimi črkami (tako kot tiste čase skoraj vse kratice). A smo z razvojem ta zapis poenostavili: najprej smo pisali I.T.D., kasneje i.t.d., a danes itd. Take in podobne poenostavitve so zato dovoljene tudi pri novih okrajšavah: ddv namesto DDV ali tudi - ojoj! - po prastarem: D.D.V. Vsako izgovorljivo okrajšavo jezik rad in hitro spremeni v samostalnik, torej v navadno besedo in jo kot takšno tudi uporablja; tudi Arso, Arsa, Arsov, namesto ARSO, ARSA, ARS-a, ARS-ov.

3. Vprašanje: “Je prav, da pri kraticah, ki jih ljudje že dobro poznajo, težimo k takšni podomačeni rabi, ali bi morali uporabljati izvorne kratice in jih ne bi smeli spreminjati? Je prav samo 'zaščita UNESCO' ali tudi 'UNESCO-va zaščita'. Bi morda morali manj znane kratice, kot je ARSO, izpisati, npr.: 'Pritožba na Agencijo RS za okolje'?"

Razlaga in odgovor: Nujno je, da vse kratice, ki še niso bralcem znane ali so manj znane, ob prvi rabi v članku izpišemo v izvirni obliki in jih v oklepaju razložimo; dalje pa jih moramo zapisovati enako. Kratice, ki so bolj poznane ali splošno znane, izgovorljive in pogosto rabljene, lahko zapisujemo, sklanjamo in spreminjamo v pridevnike kot domače samostalnike.

4. Vprašanje: “Ker nekatere kratice še naprej uporabljamo v izvorni obliki (denimo SDGZ za Slovensko deželno gospodarsko združenje), me zanima, ali na rabo kratice kot običajne besede vpliva tudi njena lažja ali težja izgovorljivost. Težko bi namreč napisali - in še težje izgovorili -, da so npr. 'izvolili novega predsednika Sdgz-ja'; še zlasti če bi ta izraz zapisali brez vezaja pred obrazilom -ja, torej: Sdgzja.”

Razlaga in odgovor: Vsaka uporaba ali tudi neuporaba sleherne kratice je odvisna od njene lahke ali težke izgovorljivosti. Pa tudi od tega, kolikokrat jo morajo ljudje izgovoriti: vsakodnevno kot kristjan in musliman molitev, tedensko, enkrat na mesec ali v letu. Predvčerajšnjim zamrla dolga leta množično uporabljana soglasniška kratica SZDL (Socialistična zveza delovnega ljudstva) je težko izgovorljiva, saj se nam hoče zavozlati jezik, ko jo izgovorimo, tudi če soglasnikom morda dodamo samoglasnike: Eszedeel (bolj izgovorljiva je bila, če smo soglasnikom dodajali narečniške polglasnike: SðZðDðLð). Kratici SAZU (Slovenska akademija znanosti in umetnosti) in KUL (Koalicija ustavnega loka) sta nam bolj pogodu, ker imata samoglasnike in ju zato z lahkoto izgovorimo.

H kraticam se naš jezik torej - kot vsak drug - prav rad zateče v želji, da s čim manj besedami pove čim več. To mu zmerom tudi uspe. Toda v našem prezgovornem parlamentu mnogi praznorečniški poslanci kot da hočejo s čim več besedami povedati čim manj. Tudi to jim povečini uspe.

---