Dobre in slabe usluge

V začetku tedna so svoj svetovni dan imela življenjska okolja, ki so nedvomno eden šolskih primerov človekovega neustreznega in kratkovidnega ravnanja s planetom in njegovimi naravnimi viri. Govor je seveda o mokriščih in o 2. februarju, svetovnem dnevu mokrišč, s katerim vsako leto obeležujemo podpis globalnega dogovora o nujnosti njihovega ohranjanja. Dogovor, poimenovan Ramsarska konvencija, ali natančneje, konvencija o mokriščih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot habitati vodnih ptic, je bil podpisan pred natanko petdesetimi leti, leta 1971, v iranskem mestu Ramsar. Na ta seznam so bile že leta 1993 uvrščene Sečoveljske soline, nekoliko kasneje pa sta priznanje mednarodne pomembnosti dobila še Škocjanske jame in Cerkniško jezero.

Preprost termin “mokrišča” namreč v sebi skriva izjemno raznolika življenjska okolja. Ta gredo od jezer in rek, površinskih ali podzemnih, prek močvirij, barij in mokrotnih travnikov, estuarijev in rečnih delt ter mangrov in koralnih grebenov, pa do življenjskih okolij, ki jih je oblikoval človek - ribnikov, akumulacij, lagun in solin. Po definiciji konvencije je tudi morje Adrijansko povsod tam, kjer globina ob oseki ne presega šestih metrov, pravzaprav mokrišče. Mokrišča so življenjski prostor štiridesetih odstotkov ali slabi polovici vseh živih bitij. O tem, da so zaradi številnih ekosistemskih storitev ključnega pomena tudi za človeka, pa sploh ne gre izgubljati besed. Če dobro pomislim, niti ne gre za storitve, pač pa za usluge. Storitev je običajno potrebno plačati, uslug pa ne. In tega, da nam mokrišča čistijo odplake, da zadržujejo visoke vode, ki bi sicer končale na naših poljih, v vaseh in mestih, da redijo ribe in druge organizme, ki končajo na naših krožnikih, da dostavljajo vodo, ki konča v naših vodovodnih ceveh in kozarcih, da skladiščijo ogljikov dioksid, ki bi sicer končal v atmosferi in dodatno prispeval k podnebnim spremembam, in še bi lahko naštevali, vsega tega ni potrebno plačevati. Zato so to dejansko usluge, in taki, ki znajo s številkami, ocenjujejo, da so te vredne slabih petsto (ja, 500!) milijard ameriških dolarjev letno. Nepredstavljive številke, razen za tistih par kljukcev, kot so Bezosov Jeff, Gatesov Bill, Zuckerbergov Mark, Muskov Elon ali Buffettov Warren.

Večina uslug, ki nam jih nudi planet, je neprecenljivih in nenadomestljivih. Povedano drugače, z vsakim kvadratnim metrom mokrišča, ki ga uničimo ali opustošimo, si delamo prekleto slabo uslugo.

Kakorkoli, sam sem imel sicer računstvo dva do tri, a sem prepričan, da je večina uslug, ki nam jih nudi planet, neprecenljivih in nenadomestljivih. Povedano drugače: z vsakim kvadratnim metrom mokrišča, ki ga uničimo ali opustošimo, si delamo prekleto slabo uslugo. Slabo uslugo smo si, denimo, naredili z zasutjem dela Koprskega zaliva med izlivom Badaševice in Žusterno. Naj bo načrtovani park še tako očem všečen, ne bo nič drugega kot zelo slab približek narave. Lepo pokošen sterilen travnik z umetno nasajenim alepskim borom namesto pravega podmorskega travnika. No, kaj takega se seveda ni zgodilo prvič. Pred kakšnima dvema desetletjema so si podoben poseg omislili v Piranskem zalivu in z nasutjem pred rtom Seča “umorili” piranski “debeli rtič” in “revitalizirali” še zadnje metre naravne obale na slovenskem delu zaliva.

No, na sredozemskem koncu policijsko varovane Janezove strani Alp smo zadnje leto z naravo in brez nje tudi sicer postali pravi mojstri slabih uslug. Pred približno letom dni so nam s podporo velikemu osamosvojitelju slabo uslugo naredili Aleksandra, Matej, Zdravko in Zmago. Aleksandra je medtem sicer odpadla kot hruška, da ne rečem kot tepka, ostali pa kljub evidentni demontaži, prisvajanju in podrejanju državnih podsistemov pri slabi uslugi še kar vztrajajo. Slabo uslugo nam je delal Tomaž in vsi ministri pred njim, ker niso vzpostavili močnega in odpornega javnega zdravstvenega sistema.

Z vsakim kvadratnim metrom mokrišča, ki ga uničimo ali opustošimo, si delamo prekleto slabo uslugo.

Slabo uslugo nam z amputacijo kulture dela Vasko, minister za plemenitenje cerkvenega premoženja. Slabo uslugo nam dela Simona, ki ne zagotovi načina, da bi se otroci, dijaki in študentje varno šolali. Slabo uslugo nam dela tudi zato, ker se očitno strinja z Janezovimi manevri okrog razpisa za vpis v visokošolske zavode. Slabo uslugo nam s spreminjanjem gradbene, okoljske in naravovarstvene zakonodaje dela Andrej, minister za prostor okoli hidroelektrarn. In če smo že pri mokriščih, so nam slabo uslugo naredili tudi vsi Andrejevi predhodniki, ki niso poskrbeli, da bi se na črno privezana plovila odstranila iz Jernejevega kanala v Krajinskem parku Sečoveljske soline. K temu se je namreč država zavezala pred dobrim poldrugim desetletjem, ob sklenitvi koncesijske pogodbe z upravljavcem parka. Tako pa so plovila še kar tam, vedno več jih je in vedno več je tudi nasutij in degradacije brežine kanala.

Kakor bi bila mokrišča na tem planetu zgolj zato, da se lahko zasujejo. No, ali pa izsušijo. Slednje je bilo v zvezi z mokrišči najmanj tako pogosto kot zasipavanje. Tako pogosto in tako samoumevno, da se je kot prispodoba znašlo tudi v besednjaku “najboljšega” predsednika v zgodovini združenih držav onkraj velike luže in našega prvega ministra in začasnega ministra za zdravje ter ministra za izobraževanje, šolstvo in šport v senci. Oba sta namreč napovedala izsuševanje birokratskega močvirja. To naj bi bilo namreč krivo ne le za to, da Amerika ni več velika, ampak tudi za vse težave na podalpskem koncu Sredozemlja. Zdravko, ki ima tako ali tako težave s paragrafarji in ekoteroristi, se seveda z izsuševanjem strinja, Andrej pa pri kopanju drenažnih jarkov tudi aktivno sodeluje. Da jih ne bi kdo pri izsuševanju motil, pa poskrbita Hojsov Aleš ali pa ljubljanski Zoki, ki v močvirje pošiljata robokope. Če bo šlo tako naprej, bo silhueta do zob oboroženih in zaščitenih policajev prav kmalu delala družbo lipovemu listu in turistom izrekala dobrodošlico na osušeni strani Alp.


Preberite še


Najbolj brano