Pregledna razstava Jake Jeraše na treh razstaviščih

Pravi, da v svoje fotografije sam zavestno ne polaga globokih filozofskih konceptov. Interpretacijo najraje prepusti gledalcu. Naj si sam ustvari zgodbo. Fotografiji se je Jaka Jeraša (1953) zaprisegel že v osnovni šoli in se odtlej izraža v njenem jeziku. Postal je sinonim za kakovostno studijsko in krajinsko fotografijo, zato je pregledna razstava Obalnih galerij na treh razstaviščih mestoma osupljiv vpogled v raznovrstnega ustvarjalca. Ko so galerije odprte, seveda.

Jaka Jeraša ob fotografijah ženskih aktov, ki jih je sam razvil leta 1985 in so edini  v tedanjih okvirjih.  Foto: Maja Pertič Gombač
Jaka Jeraša ob fotografijah ženskih aktov, ki jih je sam razvil leta 1985 in so edini v tedanjih okvirjih.  Foto: Maja Pertič Gombač

PIRAN, KOPER > “Veste kaj je moja največja želja? Da bi lahko imel sonce na 'špagi'. Pa veste zakaj? Ne zaradi svetlobe - zaradi sence, ker ta je pomembna,” se namuzne Jaka Jeraša ob pogledu na eno črno-belih fotografij. “Vsakemu, ki ga zanima fotografija, bi priporočal, naj najprej preskusi, kako se naredi analogna, fotogram pravzaprav, neposredno osvetljen predmet na fotografski papir. V tem je nekaj čarovnije, a ne?” z žarom pove danes uradno upokojeni fotograf, rojen leta 1953, Škofjeločan le do selitve v Piran pri dveh letih in odtlej, čeprav že dolgo živi v Kopru, še vedno Pirančan.

V piranski Mestni galeriji so med drugim razstavljene povečave solin, geometrijske kompozicije, ki jih je Jaka Jeraša posnel ob projektu Genius Loci in so edine z digitalnega medija, na opazovalca pa delujejo kakor naslikana platna. (foto: Maja Pertič Gombač)

Ljubezen do fotografije je vzklila že v osnovni šoli, kjer je obiskoval fotografski krožek in vse presenetil, ko je s sošolcem v 8. razredu sestavil povečevalni aparat. O tem je v Primorskih novicah celo poročala navdušena učiteljica Narda Zadnek. Čarovnija ga ni več izpustila. Že po osnovni šoli je postal vajenec v studiu Foto Piran in se obenem šolal na fotografski šoli v Centru strokovnih šol v Bežigradu.

Zaprisežen čarovniji

Po služenju vojaškega roka se je leta 1973 zaposlil kot propagandni fotograf v ljubljanskem Litostroju, kjer ga je za umetniško fotografijo navduši mojster Peter Kocijančič. Leta 1975 se je vrnil v Istro, kot fotoreporter delal tudi pri našem časopisu, se nato zaposlil v oblikovalskem Studiu Mak, kjer je med drugim spoznal Borisa Benčiča. Sprva sta sodelovala pri komercialnih projektih, nato sta ustvarjalno druženje podaljšala v prosti čas: Benčič je snemal eksperimentalne filme, Jeraša pa postal uradni fotograf dogajanja za kamero - Benčiču je posebej posvečen del razstave v koprski Loži.

Jeraševi avtoportreti so na ogled v koprski Meduzi. (foto: Jaka Jeraša)

Od leta 1986 je Jeraša kot samostojni kulturni delavec sodeloval na številnih skupinskih razstavah in postavil tudi veliko samostojnih, ki pa, kot zanimivost, večinoma nosijo preprost naslov Jaka Jeraša fotografije. Tudi tokrat je tako. Še več: čeprav pregledna zajema fotografije, nastale v kar pol stoletja, gledalca ne usmerjajo letnice nastanka.

Opus, iz katerega je Jeraša izbiral, je ogromen, ugotavlja tudi kustosinja Nives Marvin iz Obalnih galerij, kjer ga spremljajo in z njim tudi sodelujejo že od sedemdesetih let. Fotografije na razstavi povečini sodijo v tri sklope: ženski akt, krajina in sestav obojega. “Znani rek, da fotografija pove več kot tisoč besed, seveda velja tudi za Jeraševo fotografijo, ki pa gledalcu ponuja mnogo več: popelje ga lahko v kozmično skrivnostne nadprostorske in nadčasovne razsežnosti, v različne zavestne in podzavestne interpretacije, skratka ga angažira in vzpostavi dialog,” piše Marvinova v spremnem besedilu, v katerem poudarja, da sodi Jeraša med najpomembnejše soustvarjalce sodobne slovenske fotografije.

Črno-bela fotografja s filma kraljuje

Skoraj vse razstavljene fotografije - tako prevladujoče črno-bele kakor barvne - so bile posnete na film, z izjemo velikih povečav solin v Mestni galeriji Piran, kjer kraljujejo nad veliko dvorano in na gledalcu puščajo vtis slikarskih platen. “Odkar je prišla digitalna fotografija, nisem več tako ustvarjalen,” pravi Jeraša, a obenem poudari, da se bistvo ni spremenilo: “V milijoninki sekunde narediš fotografijo v glavi in pritisneš na sprožilec - to se ni spremenilo niti z digitalno fotografijo. Spremenil se je medij. Morda nastane še vedno boljša črno-bela fotografija s filma, z več vsebine, podrobnosti, a, priznam, nisem ekspert, nenazadnje z novodobno tehnologijo lahko vse popravljaš. Včasih smo slikali na filme, ki imajo zrno, tega danes ni več, danes je šum, kar ni enako,” se ozre po fotografijah aktov iz sredine osemdesetih let, ki jih je takrat sam v razvil v temnici in so na steni v Piranu edine v okvirjih iz tedanjega časa. Pove, da so na aktih večinoma njegove prijateljice, kar je bilo nujno za vzdušje sproščenosti. V Kopru so med drugim detajli kože: “Všeč mi je tekstura, da pride do izraza. Všeč mi je tudi, da ni nikjer okvirja, vse se staplja z okoljem in fotografije še bolj izstopijo.”

Serija črno-belih fotografij detajlov kože je na ogled v Loži. (foto: Jaka Jeraša)

Galerije zaprte, vabijo na predstavitev monografije

Marsikatere fotografije so nastale zelo spontano, nenačrtno. Take so podobe izolske skupine Steps. “Malo smo žurali, malo se hecali ... Nismo veliko razmišljali, sproti smo si izmišljevali, eksperimentirali. Veliko bolj smo se morali ukvarjati s komercialnimi naročili,” se spominja fotograf, ki je razstavo pripravljal dlje kot leto, kar ga je, priznava, nekoliko tudi obvarovalo pred skrbmi ob epidemiji. Ga pa seveda žalosti, da je bila za obiskovalce od odprtja v decembru večinoma zaprta. In je spet. Zato so jo že podaljšali do konca februarja.

V ponedeljek, na kulturni praznik, pa bodo v Kopru po 10. uri in Piranu ob 13. uri na odprtem predstavili njegovo monografijo, v kateri o njegovih delih piše kustosinja Nives Marvin. A ker Jaka Jeraša pravi, da interpretacijo fotografij vselej prepušča gledalcu, je za filozofski kontekst, kakor večkrat doslej, poskrbel Andrej Medved, življenje, posvečeno fotografiji, pa je v besede ujel Boris Šuligoj.


Najbolj brano