Neizmerna moč jezika, da dogajanje postavi v čas

Čas je, seveda ob materiji, nepogrešljiv sestavni del vesolja, Zemlje in življenja, kljub temu da je neviden in neotipljiv kot bog. Dolžina, širina in višina, ki so prve tri opredelitve (dimenzije) vsega v naravi, ne morejo obstajati, če ni ob njih četrte dimenzije: časa. Brez njega se ne more nič zgoditi, ne začeti, ne končati, kaj šele da bi kaj trajalo. Vse poteka v času, zunaj njega ni ničesar. Kaj pa čas v jeziku?

Zdi se, kot da je naš jezik že ob svojem davnem rojstvu vedel, da je čas nadvse pomemben za sporazumevanje. Zato si je omislil dve orodji za njegovo nedvoumno določitev: 1. glagol in njegove čase: sedanji, prihodnji, pretekli in predpretekli; in 2. prislove časa: zdaj, pozneje, prej itd. Vse to s težnjo, da bi bil čas dogajanja v vsakem stavku čimbolj jasen.

O glagolu vemo, da je najvišji mojster za sporazumevanje, ker vsak tog in mirujoč dogodek v stavku zna povzdigniti v razgibano dogajanje, mu dati smisel in pomen. Podatki, kakor so na primer: “seja danes ob devetih z udeležbo vseh povabljenih”, so brez glagola nejasni. Smisel jim pričara glagol, če o seji sporoči le to, da “je”, da “je bila”, da “bo” itd. Izrazi “seja danes ob devetih z udeležbo vseh povabljenih” pridobijo več pomenov že s pomožnim glagolom “biti”. Koliko bi jih šele dobili, če jim namesto “biti” dodamo katerega od bolj predrznih glagolov, ki označujejo “nakladanje” v kakem svobodnjaškem parlamentu. Šele prav izbrani glagol “mirujoče” izraze sili v gibanje, v dejanje in jim dodaja zaželen pomen.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si

A svojo pravo moč nam glagoli pokažejo, ko gre za umeščanje dogajanja v čas. Ta moč se vidi ne le v njihovi sposobnosti, da sleherno dejanje znajo postaviti ali v sedanjost, ali v prihodnost, ali v preteklost ter celo v predpreteklost; na primer: govorimo, bomo govorili, smo govorili, smo bili (spre)govorili.

Njihova dodatna moč se kaže tudi v tako imenovanem glagolskem vidu, v oblikah, s katerimi označujejo začetek, trajanje in konec kakega dejanja. Na primer: govorimo (trajanje dejanja); mutec je spregovoril (začetek dejanja); za proteste so se dogovorili (konec dejanja).

Kakšne možnosti izražanja, kakšna moč jezika, da postavi glagolsko dejanje v čas! A tu so še prislovi časa, ki glagolu zavezniško stoje ob boku, ko je nujno. Tudi ti prispevajo podporo našemu jeziku, da čim bolj natančno umesti dogajanje v čas. Če namreč ni mogoče s štirimi časi (sedanji, prihodnji itd.) in z oblikami glagolskega vida postaviti dejanja v čas, lahko pokličemo prislove časa, da nam pomagajo pri tem. Taki so prislovi: prej, potem, najprej, nazadnje itd. Tako lahko celo dva istočasno potekajoča glagola postavimo v času enega za drugim; na primer: najprej je govoril o neumnostih (glagol traja), potem jih pa sam počenjal (trajata tako glagol kot neumnosti).

A prislovi časa, zlasti stari in starejši po nastanku, radi povzročijo dvom o tem, kaj res pomenijo. Ilona Dolenc, urednica spletne redakcije Primorskih novic, je prav takim namenila svoje vprašanje: “Dragi Jože, v teh čudnih časih, ki jim še ni slutiti težko pričakovanega konca, vam pošiljam jezikovno poizvedbo, ki se nanaša prav na čas. Vem, gotovo boste takoj poudarili, da pri času igra največjo vlogo glagol. Radovedno se veselim vašega odgovora o pomenu glagolskih časov. Toda mene zanimajo tudi časovni prislovi in pravila, kdaj in kako jih uporabljamo. Pogosto se novinarji pri pripravi člankov, ki bodisi opisujejo, kaj se je zgodilo, bodisi napovedujejo, kaj se še bo, znajdemo v zadregi, kateri prislov je najbolj smiselno in pravilno uporabiti, da bralec ne bo podvomil o tem, kaj mu sporočamo. Na primer, ko poročamo o prometni nesreči, ki se je zgodila minulo noč.

1. Vprašanje: “Kako je ustrezneje zapisati - da se je nesreča zgodila danes ponoči ali včeraj ponoči? Ko je (nočno) dogajanje že nekoliko oddaljeno, običajno uporabimo besedno zvezo 'v noči na'. Denimo: 'V noči na nedeljo so policisti odkrili pet udeležencev prometa, ki so vozili pod vplivom alkohola.' Morda sprašujem o finesah, ki ne vplivajo na vsebino, pa vendar, ali je ustrezneje zapisati 'V noči na nedeljo' ali 'V noči med soboto in nedeljo'?”

Razlaga in odgovor: V zadregi smo zaradi tega, ker je noč dvodelna: do polnoči pripada včerajšnjemu dnevu, a po polnoči današnjemu. Prislov “danes” pa pomeni “dan ta” oziroma “ta dan” (“s” na koncu “danes” je prastari slovanski kazalni zaimek, ki pomeni “ta”). Prislov “danes ponoči” torej pomeni “ta dan od polnoči naprej”; prislov “včeraj ponoči” pa pomeni “včeraj (tudi sinoči) do polnoči”. Pomenski zadregi se lepo izognemo, če se odločimo za drugo označitev časa: “V noči na nedeljo” ali “V noči med soboto in nedeljo”: oboje je pravilno.

2. Vprašanje: “Še dodaten dvom. Ko bomo končno spet lahko poročali s koncertnih prizorišč, naj o druženju, ki traja po polnoči do treh, zapišemo, da se je zavleklo 'pozno v noč' ali 'do zgodnjih jutranjih ur'?”

Razlaga in odgovor: Tudi pri tem dvomu se odmotamo iz zanke, če priznamo “polnoč” kot mejo med že prisotnim “danes” in minulim “včeraj”. Kulturno druženje lahko ob plodnih pogovorih traja pozno v noč, se pravi tja do polnoči; kakor hitro se pa alkoholni hlapi vpletejo v besede in jih zameglijo, se “razprave” lahko vlečejo še “čez polnoč” in “do zgodnjih jutranjih ur”.

3. Vprašanje: “Poraja se mi še vprašanje o časovnih prislovih, ki jih redkokdo še uporablja. Izraza 'davi' in 'drevi' sta mnogim, tudi marsikomu iz novinarskih vrst, uganka, četudi je jasno, da prvi nima nič skupnega z davljenjem in drugi ne z drevesi. Verjamem, da ste med katerim od vaših prijetnih petkovih obiskov v uredništvu Primorskih novic najbrž ta dva prislova že razložili, a bi vseeno nam novinarjem in bralcem za osvežitev spomina morda le ponovili razlago, kakšna je razlika med 'davi' in 'zjutraj' ter med 'drevi' in 'nocoj'. Kako naj slednja dva pravilno uporabljamo pri napovedi večernih dogodkov in pri poročanju o njih? Se bo literarni večer, napovedan za 18. uro, začel 'drevi' ali 'nocoj'? Kaj pa tisti ob 21. uri? Se uporaba teh prislovov lahko spreminja glede na letni čas in dolžino svetlega dela dne? Zagotovo se to pozna pri pozdravu. Pozimi brez težav pozdravimo 'dober večer' že ob 17. uri, poleti pa je takrat še 'dober dan'. Vesela bom vaših odgovorov in vas pozdravljam z željo, da se kmalu spet srečamo v uredništvu.”

Razlaga in odgovor: Ker sta prislova “drevi” in “davi” še starejša kakor najstarejši človek, svetopisemski Metuzalem, ni nič čudnega, če sta manj jasna.

a) Z “drevi” označujemo samo večer, ki je pred nami in se ni še začel. Napovemo ga lahko samo vnaprej, na primer popoldne, a še pred začetkom večera.

b) Beseda “davi” je nasprotna, in velja za nazaj; označuje jutro dneva, ki se je že prevesil v dopoldan. Uporabljamo jo le za čas, ki je že mimo, nikoli ne za čas pred nami. To nam potrjuje tudi ljubka ljudska pesem “S'noč' pa dav' je slan'ca pala”.

c) Pri pojmu “zjutraj” ni težav s pomenom, kajti z njim nakažemo samo začetek slehernega dneva.

d) Prislov “nocoj” ( iz noč soj, noč to, to noč) se uporablja za oznako časa, ki šele pride. Na primer: Nocoj gremo v kino. Ne moremo pa reči, da smo nocoj šli v kino.

Domala neizmerna je moč in sposobnost našega jezika, ko je treba dogajanje postaviti v čas. Mnogi pravijo, da je zato težak, a pravi odgovor za to trditev je, da je težak zato, ker je popoln. Tudi grščina in latinščina sta težki zato, ker sta popolni.

---