Kjer se prepirata dva, se tudi tretji
Ni slovenskega župana, ki bi se branil pozitivnih učinkov razvoja visokošolskega študija v njegovi občini. Večanje znanja seveda prinese dolgoročni razvoj, napredek gospodarstva, inovativne tehnološke rešitve, visoko konkurenčnost. Ampak za številna okolja v Sloveniji so več kot dovolj že bolj neposredni in kratkoročni učinki univerzitetne dejavnosti. Torej živahnejša središča krajev, študenti, ki dajejo zaslužek sobodajalcem in gostincem, spremenjeno vzdušje, dvig optimizma. V kraju, kjer na ulici ni pametnih mladih ljudi, je težje živeti. Česar se še predobro zavedamo v tem nenavadnem obdobju, ko so mladi obrazi izginili z vseh ulic vseh mest.
Primorska je v teoriji univerzitetno srečna dežela. Imamo dve univerzi, eno veliko, drugo nišno, in en raziskovalni center. Vse tri ustanove so vpete v okolje, iz njega rastejo in čeprav nikjer ni idealnih odnosov, so vendarle to subjekti, ki prispevajo k družbenemu tkivu na teritoriju, in ne marsovski projekti, ki bi padli z neba. Čeprav na splošno tudi takšnih, “fast food” izobraževalnih okenc, ki na slovenske občine gledajo predvsem kot na tržišča in molzne krave, ne manjka.
V kraju, kjer na ulici ni pametnih mladih ljudi, je težje živeti. Česar se še predobro zavedamo zdaj, ko so mladi izginili z ulic vseh mest.
Ob vsej sreči pa nas nenehno pestijo tudi zadrege. Visokošolske ustanove z župani pogosto ne najdejo skupnega jezika. Rektorji in dekani čutijo, da jih politika ne ceni dovolj. Politiki se jezijo, ker da jih zlorabljajo. Ubožni občinski proračuni ječijo pod zakonskimi obveznostmi in vse težje je najti vsaj nekaj sredstev za malo bolj ambiciozne naložbe v prihodnost. Podobno ubožnim proračunom visokošolskih ustanov je vsaka dodatna najemnina in vsaka ukinjena subvencija težko breme.
Ta vojna revežev se mora končati. In razmere, v katerih Nova Gorica in Vipava med seboj tekmujeta, kdo bo dobil predavalnice in študente, so absurdne. Hrani jih pomanjkanje strateškega pristopa do univerzitetnega izobraževanja na državni ravni. V trenutku, ko vlada zadrži soglasje k razpisu za vpis v študijske programe ter na eni strani rektorji bijejo plat zvona, da je ogrožen vpis na fakultete, na drugi pa se premier izgovarja, da gre le za tehnično oviro, ki v ničemer ne bo prizadela postopka vpisa, lahko le trpko ugotovimo, da je resen strateški pristop še daleč. Ter da tudi premirja v vojni revežev ni še na obzorju.