SanPa: ko se srečata altruizem in megalomanija

Tudi Italiji je uspel veliki met na področju sodnih dokumentarnih serij. Po treh letih dela in ogromni količini zbranega materiala je Netflix zadnje dni lanskega leta začel s predvajanjem petdelne serije SanPa, Sins of the Savior, ki govori o vzponu komune San Patrignano v okolici Riminija in pionirskem delu na področju dela z odvisniki od trdih drog. Ekipa pa je osvetlila tudi temne plati njenega ustroja, ki so bile predmet številnih sodnih obravnav, ter večplastno predstavila njenega karizmatičnega ustanovitelja Vincenza Mucciolija.

Vincenzo Muccioli (v sredini s kravato) s svojimi “otroki” iz San 
Patrignana.
Vincenzo Muccioli (v sredini s kravato) s svojimi “otroki” iz San Patrignana. 

SanPa je predvsem “otrok” italijanskega multipraktik novinarja Gianluce Nerija, ki je s soscenaristoma Carlom Gabardinijem in Paolom Bernardellijem ter režiserko Cosimo Spender prečesal 51 arhivov (tudi arhiv TV Koper-Capodistrie) in opravil za 180 ur intervjujev s 25 osebami, ki so v prvi osebi doživele San Patrignano. Rezultat je serija, ki si jo je marsikdo ogledal na mah, v Italiji pa jo je na začetku januarja prehitela le serija Bridgerton. Neri je sicer še skupaj s strokovnjakom za filmsko distribucijo Nicolo Allietom, pionirjem spleta v Italiji Marcom Tosijem, novinarjem in filmskim kritikom Andreo Romeom in producentko Christine Reinhold ustanovil skupino, poimenovano 42.

Ta si je za svoj cilj zadala predstaviti nekatere italijanske teme tako, da bi bile zanimive občinstvu po celotnem svetu. Komuna San Patrignano, ki je še danes največja tovrstna ustanova v Evropi, in številne kontroverznosti, ki so jo spremljale vse od njenih začetkov, se je izkazala za izvrstno prvo izbiro. SanPa mnogi namreč primerjajo s še eno odlično Netflixovo dokumentarno serijo Wild Wild Country, ki sicer govori o indijskem guruju Bhagwanu Shreeju Rajneeshu - Oshu in njegovemu kultu. Toda komuna San Patrignano in njen karizmatični vodja kljub drugemu kontekstu delovanja nista prav nič daleč od kulta, ugotovimo.

Še vedno največja evropska ustanova za odvajanje od mamil

Komuno San Patrignano bi lahko označili za “work in progress”, ki je bilo še posebej očitno v 80. in prvi polovici 90. let, ko je bila ta primorana v nenehne širitve zaradi silnega navala odvisnikov. Komuna San Patrignano je bila namreč dolga leta edina tovrstna ustanova v Italiji, ki je svoje storitve od vsega začetka nudila brezplačno. Uradno je bila ustanovljena 30. novembra 1979 s približno 30 oskrbovanci, leta 1986 pa je gostila že približno 800 odvisnikov. Danes je še vedno največja ustanova za odvajanje od mamil v Evropi in je samo leta 2017 gostila približno 1700 ljudi.

Od klicanja duhov do dela z odvisniki

Kot izvemo v dokumentarni seriji, je bil Vincenzo Muccioli v svojem zgodnjem obdobju nekakšna črna ovca družine. Študij je obesil na klin, se med drugim nekaj časa ukvarjal s parapsihologijo in klicanjem duhov in se nato poročil z Mario Antonietto Cappelli, ki izhaja iz bogate hotelirske družine iz Riminija. Ta mu je podelila zemljišče v kraju Coriano v okolici Riminija, kjer naj bi skušal “unovčiti” svojo ljubezen do živali (predvsem do nemških dog in plemenskih konjev) in agronomije. A novembra leta 1978 je prispela že prva “pacientka” iz Mucciolijevih prijateljskih krogov, ki so ji kmalu sledili še številni drugi pomoči potrebni. V prvem delu serije sočasno z odkrivanjem zgodnjega obdobja Mucciolija izvemo tudi, da je v drugi polovici 70. let, po zamrtju protestnih nemirov, Italijo preplavil poceni heroin in zapolnil “praznino” pri mladini, ki je ostala brez alternativnih upov na boljšo prihodnost. Italijanska družba (beri družine) je bila popolnoma nepripravljena na trume heroinskih zombijev, Muccioli pa je po spletu naključij prvi ponudil neko sistemsko rešitev za reintegracijo bivših odvisnikov v družbo, ki jo je uspešno združil še s poprej omenjeno ljubeznijo do zemlje in živali.

Izdatna podpora Morattijevih

Začetki San Patrignana, predvsem zahvaljujoč številnim posnetkom TV Koper-Capodistria - odskočne deske za TV kariero Silvia Berlusconija -, spominjajo na idilično hipijevsko komuno, kjer so njeni prebivalci obdelovali zemljo, skrbeli za živino, gradili bivališča in preostalo infrastrukturo. Kasnejši posnetki iz 90. let (večinoma iz arhivov RAI) pa spominjajo na pravcati “polis”. Poleg številnih gospodarskih objektov, kjer so odvisniki skozi delo, red in disciplino poiskali nov smisel življenja, je bila velika pridobitev tudi bolnišnica, specializirana za bolnike z aidsom, ki je v San Patrignanu eksplodiral v drugi polovici 80. let.

Mecen komune v San Patrignanu Gian Marco Moratti (levo) in Vincenzo Muccioli

Te nenehne naložbe sta od vsega začetka podpirala glavna mecena San Patrignana - Gian Marco Moratti, ki izhaja iz bogate družine italijanskih naftarjev (Saras), in njegova žena Letizia. V San Patrignano sta vložila kar 286 milijonov evrov, Morattijeva vdova, ki je bila med drugim tudi prva ženska šefica RAI in prva županja Milana, pa še danes podpira komuno. Velika škoda avtorjev serije sicer je, da je niso uspeli zvabiti pred kamero.

Z medijskim bumom Vincenza Mucciolija, ki so ga že od samega začetka delovanja komune spremljali številni odmevni sodni procesi zaradi spornih praks, so na tem valu skušali jahati številni znani italijanski obrazi, od politike do televizije. Od slednjih ima v seriji najpomembnejšo vlogo novinar in voditelj Red Ronnie, ki predstavlja glavnega Mucciolijevega “advokata” in zagovornika njegovih praks ter njihovega pozitivnega doprinosa. Tu pa je še glavni zdravnik San Patrignana Antonio Boschini , ki je bil nekoč tudi sam odvisnik, in je kljub vsem razkritim aferam še danes na strani svojega rešitelja Mucciolija. Ta si je sicer kredibilnost in sloves v medijih pridobil tudi prek svojih ozdravljenih oskrbovancev, ki jim je kasneje zaupal pomembne naloge v komuni in ki so ga spremljali na številnih televizijskih gostovanjih. Ti so po “kuri” v San Patrignanu na televiziji bili videti kot “mamini sinčki”, brez sledu heroinske odvisnosti in živi dokaz, da Mucciolijeve prakse delujejo.

Najpomembnejšo vlogo med temi ima v seriji Fabio Cantelli, ki je vrsto let skrbel za stike z javnostjo v komuni in je v seriji zelo kritično ocenil dogajanja v San Patrignanu, ko so zaradi silne ekspanzije skupnosti Muccioliju stvari ušle izpod nadzora in so med drugim rezultirale v zelo krvavi smrti oskrbovanca v eni od “kazenskih kolonij” komune - mesnici. Ta dogodek je sprožil najbolj odmeven sodni proces proti Muccioliju, ki je za vekomaj omadeževal do tedaj v italijanski javnosti večinoma zelo pozitivno podobo Mucciolija - boga, ki je rešil na smrt obsojene odvisnike, s tem da jih je “zdravil z injekcijami ljubezni”, kot je pravil, in v italijanske družine znova vnesel mir. Po tem sodnem postopku, ki je tudi nekakšna kulminacija prvega zelo odmevnega tako imenovanega procesa verig, se Muccioli ni nikoli več “rehabilitiral” in je leta 1995 umrl v 61. letu starosti, uradno zaradi komplikacij s hepatitisom C, neuradno pa zaradi aidsa.

Ali vsaka metoda upravičuje dobro delo?

Ključna odlika dokumentarne serije SanPa je, da kljub številnim pričevanjem, tako iz kroga tistih, ki so zagovarjali Mucciolija, in tistih, ki so kritično nastopili do njegove persone in dediščine, lahko gledalec ugotovi, da zgodba o dogajanju v San Patrignanu nikakor ni črno-bela, ampak zelo kompleksna. In čeprav serija ni bila najbolje sprejeta v San Patrignanu, kjer so jo označili za “tendenciozno in parcialno zgodbo”, v njej pravzaprav ne dobimo jasnega odgovora na ključno vprašanje, ki ga postavlja, in sicer: ali vsaka metoda upravičuje dobro delo. Tudi eden izmed največjih kritikov Mucciolija v seriji, njegov dolgoletni voznik in telesni stražar Walter Delogu, ni mogel zanikati Mucciolijevih dobrih lastnosti in njegovih neprecenljivih zaslug, s katerimi se je rešil odvisnosti. Vse bolj se namreč zdi, da sta v življenjskem projektu Vincenza Mucciolija trčila altruizem in megalomanija, ki pa sta klonila pod vse večjimi in nenadzorovanimi pritiski na komuno.


Najbolj brano