Na trgu. In med knjigami.
Nekje tam okrog tistega avgusta 1897, ko je cesar Franc Jožef podpisal zakon o zdraviliških komisijah, je nesrečno zaljubljen Dragotin Kette spisal pesem Na trgu.
Najbrž “presvitli” cesar in Kette, razen tega, da sta živela v enakem časovnem obdobju - prvi sicer veliko prej in še leta potem, ko je ta svet zapustil slednji - nimata prav veliko skupnega. Razen morda za Bistričane. Oba sta namreč krajem v dolini Bistrice - čeprav posredno - dala poseben pečat, ki ga ti kraji lahko vpletejo na vidno mesto svoje zgodovine.
Literate je treba brati, če želimo kot narod obstati, je nekoč dejal modrec. Da tega pol Slovencev ne počne, je obelodanila že raziskava z 49 odstotki tistih, ki v zadnjem letu niso prebrali nobene knjige.
Prav januar na Bistriškem vsako leto zaznamujeta za občino dva pomembna dogodka. 19. januarja se je na Premu - letos mineva 145 let - rodil eden prepoznavnejših slovenskih pesnikov Dragotin Kette. Ni pomembno, da se je družina iz te brkinske vasi, ki je širši Sloveniji znana tudi po čudovitem srednjeveškem gradu, že čez dve leti po Kettejevem rojstvu selila in da je svoja otroška leta preživljal še v Zagorju, Košani in Pivki; v krajih, kjer je kot učitelj služboval njegov oče. Prem je njegova rojstna zibelka, njegova mati se je rodila v Trnovem. In občina ga je med drugim počastila tudi tako, da si je njegov rojstni dan že pred leti izbrala za svoj kulturni praznik.
Dobrih 35 let po Kettejevem rojstvu (in tudi že dvanajst let po njegovi prezgodnji smrti v Cukrarni) se je na Bistriškem zgodila še ena prelomnica. Kraj je pridobil trške pravice, ki mu jih je podelil Franc Jožef I.,”Kaiser und König” Avstro-Ogrske.
Upravičeno, pravijo domači zgodovinarji, saj je bil kraj, ki je postal mesto šele leta 1952, tedaj gospodarsko, kulturno in tudi sicer že tako razvit, da so ga lahko postavili ob bok velikim mestom na Kranjskem in v Istri.
Včasih se vsemu temu navkljub zdi, da o obeh, tako o osebi kot o dogodku, vemo premalo. Kar mi bodo slavisti in zgodovinarji najbrž oporekali, verjetno tudi domačini s Prema in vsi tisti, ki so se poglobili bodisi v Kettejevo življenje in delo bodisi v zgodovino mesta pod Snežnikom.
A po slišanih anekdotah s šolarji (in celo odraslimi), ki so ime slovenskega modernista zapisali kot Drago Tinkette, eno njegovih morda bolj znanih otroških del Šivilja in škarjice pa pripisali nadaljevanju Muce Copatarice, je jasno, da se o literatu ne bi smeli učiti zgolj v šolskih klopeh. (Mimogrede, v to kategorijo sodi tudi marsikateri odrasel odgovor, ki rojstvo Prešerna umešča na vrbo, pesnikovo Turjaško Rozamundo preimenuje v roza bundo in ker ne pozna časovnih prislovov drevi ter davi, slovensko narodno pesem Je pa davi slanca pala pripiše nekemu Davidu Slanci.)
Literate je treba brati, če jih želimo spoznati in če želimo kot narod obstati, je nekoč dejal modri mož. Da tega večina očitno ne počne (ali ne počne dovolj pogosto), pa je obelodanila že raziskava Knjiga in bralci izpred poldrugega leta, ki je zabeležila samo 13 odstotkov rednih bralcev z vsaj desetimi prebranimi knjigami na leto, 49 odstotkov pa tistih, ki v zadnjem letu niso prebrali nobene knjige.
Priložnosti, posebej med mladimi, je za branje več kot dovolj, navsezadnje jih k temu spodbujajo različni projekti, kot je, denimo, bralna značka in vrsta drugih. Vprašanje pa je, kaj se s temi bralci zgodi, ko zapustijo šolske klopi, ko jim začne primanjkovati časa, ko na prednostno listo življenja pridejo družina, dom, služba...
Saj ni, da bi morali o določenem literatu vedeti prav vse, “v nulo” poznati vsak dan, uro in minuto zgodovine. Je pa lepo, če kdaj pa kdaj s Kettejem “noč trudna molči, nezamudna beži čez mestni trg luna sanjava”. In da ob tem vemo, da njegov trg tokrat nima nič skupnega s tistim Bistriškim iz leta 1911.
Razen morda sanjave lune in ljubezni. V enem primeru do dekleta, v drugem do domače zemlje.