Mar Slovenija noče biti sredozemska država?
Če pridelovalec oljčno olje označi kot ekstra deviško, kar pomeni, da je brez napak, visoke kakovosti in da zadošča predpisanim parametrom, lahko pristojna inšpekcija naloži preverjanje skladnosti označbe. Tako kemično kot senzorično analizo smejo opraviti le pooblaščeni in akreditirani laboratoriji. Ni jih zelo veliko, večina jih je v sredozemskih državah. V Sloveniji imamo zgolj enega, pri Inštitutu za oljkarstvo ZRS Koper.
Oljčno olje je najbolj nadzorovano živilo v EU. Za to je več razlogov, ključni pa je, da je zaradi visokih stroškov pridelave razlika v ceni med vrhunskim ekstra deviškim oljčnim oljem in kakšno industrijsko pridelano maščobo neznanska. Oljčno olje je zato močno izpostavljeno potvorbam, ki jih znajo dobro usposobljeni strokovnjaki v dobro opremljenih laboratorijih ugotoviti in dokazati.
Laboratorij je organiziran pri ZRS Koper, lahko bi bil tudi v okviru Univerze na Primorskem, KGZS, pri kom tretjem ali neodvisen, pomembno je, da gre za nacionalno ustanovo z mednarodno akreditacijo in ugledom.
Med potvorbami so pogoste mešanje manj kakovostnih maščob ali manj kakovostnih oljčnih olj s kakovostnimi, mešanje olj starejšega letnika z novejšim, mešanje olj z manj cenjenih območij pridelave z olji s “premium” območij in še kaj bi se našlo. Pri nadzoru gre torej zlasti za varovanje potrošnikov, ki je v polni meri vzklilo v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je v Španiji za posledicami zastrupitve z neužitnim industrijskim repičnim oljem, ki so ga prodajali kot oljčno, umrlo več sto ljudi. Gre tudi za varovanje konkurence, da na trgovskih policah niso pomešani zrnje in pleve.
Približno obenem s španskim škandalom so pionirji obnove slovenskega oljkarstva s podporo FAO začeli saditi oljčnike. Porajati se je začela tudi oljkarska stroka in v samostojni državi je Primorska postala hitro razvijajoča se oljkarska regija, Slovenija pa polnokrvna sredozemska država, ker je, saj vemo, Sredozemlje tam, kjer rasejo oljke. V letih vzgona je bilo videti, da za oljkarsko Slovenijo ni meja. Optimizem so krepili uspehi z mednarodnih ocenjevanj.
O združitvi slovenske oljkarske stroke pod eno streho je bilo več zamisli, za palačo Panajotopulo v Bertokih so bili tik pred prelomom tisočletja že izdelani načrti in zagotovljen denar, a se je slednjič obrnilo drugače. Zamisel je bila še nekajkrat obujena, vendar sta oljkarska stroka in raziskovalna dejavnost ostajali na več naslovih in v različnih ustanovah. To je bil vselej tudi priročen izgovor, da financiranja strokovnih in raziskovalnih nalog država nikoli ni sistemsko uredila.
Ko so se pred leti v Kopru skregali profesorji, je moral Inštitut za oljkarstvo, kot del osamosvojenega ZRS Koper, razmerja z Univerzo na Primorskem glede izvrstnih prostorov v prvem stolpiču izolskega kampusa urejati na novo, četudi je bil stolpič v pomembni meri postavljen z denarjem iz oljkarskih EU projektov. Urejanje je slednjič hitro “uredil” požar, ki je izbruhnil ob vdoru vode v električno omarico ob jesenskem neurju.
Inštitut, ki je ključni steber slovenske oljkarske stroke ter gradnik in skrbnik fiziognomije tukajšnjih oljčnih olj, že tri leta dela na neustrezni začasni lokaciji. Pristojni državni funkcionarji kljub načelni naklonjenosti ne vedo natančno, kaj z njim. In ker ne vedo, so vodilnim v ZRS Koper predlagali nov krog pogovorov z univerzo za najem (še ne) obnovljenih prostorov v Izoli in si, tako verjetno mislijo, oprali roke. Če dogovora ne bo, veje iz sporočila iz Ljubljane, to pač ni problem države.
Pa vendarle je. Laboratorij je organiziran pri ZRS Koper, lahko bi bil tudi v okviru Univerze na Primorskem, KGZS, pri kom tretjem ali neodvisen, pomembno je, da gre za nacionalno ustanovo z mednarodno akreditacijo in ugledom. Gre, skratka, za to, da Slovenija te vrste ustanovo ima in jo potrebuje. Nekatere naloge, ki jih opravlja, je sicer mogoče prenesti na kak italijanski ali španski inštitut, a tujci ne bodo varovali pedigreja našega oljčnega olja in tudi ne razvijali znanj o njem. Gotovo pa bi z veseljem prevzeli arhive, spoznanja in izkušnje. Takšnih zgodb z raznih področij pa imamo v Sloveniji kar nekaj in nobena od njih na dolgi rok ni prinesla niti zadovoljstva, kaj šele srečo.