Od koliščarjev do ljubljanske džamije

Domači bralci so bogatejši za zelo pregledno in poljudno knjigo o arhitekturi na Slovenskem od pradavnine do danes, kjer je zabeleženih tudi precej primorskih presežkov.

Od zgoraj z leve proti desni vila Rafut arhitekta Antona Laščaka, cerkev Sv. Duha, kulturni dom v Sežani, ki je delo skupine 
Kras, in veličastni Ferrarijev vrt, ki je nastal po načrtih Maksa Fabianija v Štanjelu.
Od zgoraj z leve proti desni vila Rafut arhitekta Antona Laščaka, cerkev Sv. Duha, kulturni dom v Sežani, ki je delo skupine Kras, in veličastni Ferrarijev vrt, ki je nastal po načrtih Maksa Fabianija v Štanjelu. 

Ideja, da Špela Kuhar in Robert Potokar napišeta knjigo, ki naj bi slovensko arhitekturo skozi časovna obdobja približala kar najširšemu krogu ljudi, je zorela že nekaj časa. “Vsakič, ko se je kdo od dijakov, otrok znancev, ki so želeli študirati arhitekturo, obrnil na naju, da mu pomagava z nasveti o čtivu, ki bi pomagalo pri pripravah na razgovor ob sprejemnem izpitu na Fakulteti za arhitekturo, sva pogrešala strnjen knjižni pregled, ki bi zanimivo in poljudno, a vseeno dovolj strokovno in relevantno orisal zgodovino slovenske arhitekture. Zgodbe slovenske arhitekture je torej knjiga, ki sva jo želela prebrati, pa je nisva našla. Poskušala sva izbrati najpomembnejšo slovensko arhitekturo skozi čas in prostor ter jo bralcem posredovati prek zanimivih zgodb,” sta o namenu te knjige v uvodni besedi zapisala avtorja, sicer tudi arhitekta.

Ni enciklopedija

Knjiga tako ne ponuja enciklopedičnega pregleda slovenske arhitekture, prav tako ne strnjenega zgodovinskega orisa, ker sta, kot že omenjeno, želela, da si bralec prek zgodb ustvari svojo sliko. Podobno kot drugi slovenski arhitekti se zavedata, da Slovenija postaja zaznamovana s slabo arhitekturo, ki nastaja brez strokovne podpore. Eden od smotrov te knjige je tako širiti zavedanje o tej slabi praksi in spodbuditi prizadevanja za večjo kakovost skupnega prostora. Pomembna tema v knjigi je tudi varovanje kulturne dediščine. Vse prevečkrat se rušijo ali pa se pusti propadati stare stavbe, katerih lastniki niso uspeli poiskati rešitve in možnosti prenove. A po njunem mnenju nekateri slovenski arhitekti, ki so se posvetili prenovam, delajo čudeže na tem področju. Nekaj sta jih tudi predstavila v knjigi.

Primorska ima precej za pokazat

Od primorske arhitekture in arhitektov sta precej prostora seveda odmerila zapuščini Maksa Fabianija, eno poglavje sta posvetila cerkvi sv. Duha na Javorci in kontekstu njenega nastanka - kot znanilko upanja so jo začeli graditi avstroogrski vojaki deset mesecev po začetku bojev na Soški fronti. Dotakneta se tudi med arhitekti neupravičeno dolga leta spregledane vile Rafut v Novi Gorici, ki je eden najlepših primerov neoislamske arhitekture v tem delu Evrope in jo, upata, končno čakajo boljši časi po prenosu lastništva na novogoriško občino. V knjigi sicer obravnavata tudi nastanek mladega mesta Nova Gorica in prispevek Edvarda Ravnikarja, ki je v tem novem mestu skušal vpeljati idejo novega urbanizma francoskega arhitekta Le Corbusierja, pri katerem je delal tri mesece.

Od povojne primorske arhitekture omenita tudi prelomno delo skupine Kras, ki je v 70. letih precej razburkala arhitekturno sceno. Vojteh Ravnikar, Marko Dekleva, Matjaž Garzarolli in Egon Vatovec so s svojimi prvimi deli na Krasu spremenili tedanja pojmovanja arhitekture. Njihov prvi projekt sta bili trgovina in pošta v Vremskem Britofu, druga prelomna je stavba sežanske občinske uprave. Od novejše arhitekture na Primorskem v poglavju, ki govori o tem, kako lahko arhitektura pomaga turizmu, pa sta med drugimi omenjeni turistični naselji Nebesa na Livških Ravnah in Theodosius v gozdu nad Vrhpoljem v Vipavski dolini.


Najbolj brano