Veliki zeleni zid
Visoki ali nizki, dolgi ali kratki, suhi in zloženi ali zidani, goli ali ometani, živi ali požarni, zidovi so malodane od zore človeštva pa vse do današnjega dne naši zvesti spremljevalci. Če podrobno pogledamo, so bile njihove vloge v vsem tem času sicer zelo različne, a najmanjši skupni imenovalec je bolj kot ne očiten. Z zidovi smo se od nekdaj predvsem ograjevali. Najprej od divjih živali, pa od vetra, sonca, dežja in snega, kasneje pa vedno bolj tudi od narave kar tako in pa predvsem od soljudi. Z zidovi smo obdali najprej svoja ognjišča, zatem smo obdajali vasi in mesta, v nekaterih primerih so bili postavljeni celo na meje cesarstev, kraljevin in nenazadnje tudi držav.
Večina je bila sčasoma porušenih in pozabljenih, nekateri pa so zaradi različnih razlogov doživeli celo svetovno slavo. Prvi med njimi nedvomno veliki Kitajski zid, ki naj bi Kitajsko pod dinastijo Ming varoval pred vdori mongolskih in hunskih plemen. Gradnja več tisoč kilometrov dolgega zidu od Rumenega morja do puščave Gobi vsekakor osupne vsakogar še danes. Ne glede na to, ali je človek gradbeno izobražen ali ne. Posebej osupne nas, na javno naročilniški strani Alp, kjer je lahko že javni razpis za postavitev stojnice na tržnici zelo zahtevna naloga. Da o tunelih pod Markovcem in pod Karavankami, o drugem tiru, o viaduktih, o avtocestnih odsekih in seveda o oklepnikih ter medicinskih pripomočkih, niti ne govorimo. Tu gre za popolnoma drugačen zid, za nevidni zid klientelizma, provizij, korupcije, šalabajzerstva in še česa. Ni tako dolg kot Kitajski, je pa debel in očitno zelo visok.
Veliki zeleni zid je vsekakor kandidat za dvorano slavnih in to ne samo zaradi navedenih številk, pač pa predvsem zato, ker ljudi ne ločuje, ampak jih združuje.
No, če bi imeli med dvoranami slavnih tudi eno, namenjeno zidovom, bi v njej poleg Kitajskega gotovo pristal Berlinski. Če je prvi zaznamoval tri stoletja dinastije Mingov, je drugi požel svetovno slavo s tem, da je zelo zaznamoval polpreteklo zgodovino ne le Nemčije, pač pa celotne severne in/ali zahodne poloble. Za razliko od Kitajskega ta ni preprečeval vdorov barbarskih plemen v državo, pač pa je ta svojim ljudem preprečevala, da bi jo zapustili. In tudi slave ni požel toliko zaradi gradnje, kolikor jo je najbrž proti koncu minulega tisočletja zaradi rušenja. Posebej zato, ker je z njim vred padla tudi tako imenovana železna zavesa, ki je od Severnega pa do Sredozemskega morja opravljala popolnoma enako nalogo kot njen najbolj znani del v Berlinu.
To, da padejo, je preprosto usoda vseh zidov, namenjenih ločevanju ljudi. Tudi tistih največjih in najslavnejših. In ta usoda bo prej ko slej doletela tudi zid, ki ga je na meji z Mehiko štiri leta gradil najbolj znani slovenski zet in Janezov vzornik, sicer pa notorični lažnivec Donald. Pač pa se že dobro desetletje, na povsem drugem koncu planeta, na Afriški celini, gradi popolnoma drugačen zid. Pravzaprav se ne gradi. Se sadi. Ja, prav ste prebrali, Veliki zeleni zid se sadi. Veliki zeleni zid namreč ni gradbeni projekt, pač pa bolj nekakšno gibanje, ki vključuje vse sahelske države. Pod vodstvom Afriške unije naj bi namreč ozelenili 15 kilometrov širok in slabih 8000 kilometrov dolg pas prek celotne podsaharske Afrike, od Atlantskega oceana do Rdečega morja.
Med mednarodnimi partnerji projekta je tudi Konvencija Združenih narodov za boj proti dezertifikaciji. Obnovili naj bi kar sto milijonov hektarov obdelovalne zemlje, iz zraka počrpali 250 milijonov ton “našega” ogljikovega dioksida in ustvarili deset milijonov delovnih mest. Veliki zeleni zid je vsekakor kandidat za dvorano slavnih in to ne samo zaradi navedenih številk, pač pa predvsem zato, ker ljudi ne ločuje, ampak jih združuje. “Gradnja” zidu sicer ne poteka povsem po načrtih. Od začetka projekta leta 2007 pa do danes je bila uresničena zgolj slaba petina zastavljenih ciljev, se pa obetajo boljši časi. Francoski predsednik Macron je na nedavnem vrhu En planet, ki so ga organizirali Francija, Svetovna banka in Združeni narodi, in na katerem so sodelovali tudi predsedniki ali predsedniki vlad nekaterih evropskih držav, napovedal intenzivnejše aktivnosti za pospešitev uresničevanja projekta, vključno z zagotavljanjem dodatnih sredstev državam Sahela v prihodnjih letih.
Sicer pa je tokratni vrh pobude En planet minil predvsem v luči opozoril o nujnosti takojšnjega ukrepanja v zvezi s podnebnimi spremembami in ohranjanjem biotske raznolikosti. Sprejetih je bilo kar nekaj obvez, vključno z že omenjenim “pospeševalnikom” za Veliki zeleni zid. Morje Adrijansko bi bilo nedvomno veselo zaveze, kakršno je napovedal francoski predsednik Macron. Napovedal je namreč, da bo Francija do vključno leta 2022 uresničila cilj EU strategije za biotsko raznovrstnost 2030, to je, da bo 30 odstotkov morja vključenih v morska zavarovana območja oziroma deležnih ustreznih ukrepov za ohranjanja morske biotske raznolikosti. Napovedal je tudi izdajo francoske strategije za zavarovana območja, z namenom spremljanja stanja in preverjanja doseganja zastavljenih ciljev.
Francija, Španija in kneževina Monako so zagnale novo neformalno koalicijo Vzorno Sredozemlje leta 2030. Koalicija bo temeljila na štirih zavezah: razvoj mreže zavarovanih območij, končanje prelova, preprečevanje onesnaževanja morja in prepoved uporabe plastike za enkratno uporabo ter naravi prijaznejši pomorski promet. Ali so se predstavniki dežele na pomorsko usmerjeni strani Alp udeležili vrha En planet, ne vem, a sodeč po poročanju medijev jih tam ni bilo. Pač pa se v brk vsem globalnim naporom za zmanjševanje pritiskov na morski ekosistem v slovenskem pomorskem prostorskem načrtu ukvarjamo predvsem s tem, kako v morje nasuti otok, kako povečati število komunalnih in predvsem turističnih privezov, kako morje še naprej spreminjati v parkirišča brisač in ležalnikov in še bi lahko naštevali. Andrejevo ministrstvo, ki naj bi vodilo okoljsko politiko, pa nič. Piše zapisnike.