Utišanje (bivšega) predsednika

Ko so lastniki globalnih družbenih platform odklopili zdaj že bivšega predsednika ZDA, je bilo zanimivo spremljati, kakšne argumente bodo uporabljali tisti, ki podpirajo to odločitev, in tisti, ki so proti. Res je, da je odklop predsednika ene države z njemu najljubšega megafona drastično dejanje, ampak veliko bolj drastične posledice so puščale te objave na stanje duha stotine milijonov ljudi. Platforme so argument svobode izražanja uporabljale kar tako, po domače. Dolgo časa so se upirale, da bi sporne objave (laži, manipulacije, dezinformacije, teorije zarote) umaknili. Vedno so na napade tistih, ki so jih opozarjali na posledice njihovega nedelovanja, odgovarjali: mi smo samo platforma, na kateri ljudje objavljajo svoje vsebine. In še: Sporne objave bodo sčasoma premagala dejstva in konkurenca različnih idej, dostopnih v javnem prostoru, bo prinesla najboljša mnenja o javnih zadevah.

Razen tega da so lastniki teh platform nenormalno služili z objavljanjem laži, so njihovi algoritmi te iste laži razširjali naprej hitreje kot dejstva. Ko pa so v živo spremljali, kako je videti poskus državnega udara na domačih tleh (pandemija je omejila izvoz vojaških udarov drugam), so lastniki platform ukrepali. Ne zato, ker imajo ne vem kakšen prijateljski odnos do demokracije, ampak zato, ker bi jih lahko doletela finančna polomija, če bo nekdo dokazal, da sovražne besede, ki so jih pomagali razširjati, nujno proizvedejo sovražna dejanja. Seveda je problem, če lastniki najmočnejših komunikacijskih platform sami postavljajo meje, kdo sme govoriti in kaj je (ali pa ni) dovoljeno povedati.

Kako smo prišli do tega, da je odklop velikega lažnivca postal simbol svobode izražanja?

Predstavljajte si, da lastnik časopisa ali pa televizije javno objavi, da določena oseba nima več pravice nastopati v njegovem mediju. Lastniki platform pa so se leta na vse možne načine izogibali temu, da bi jih imeli za medije. Vsak poskus, da bi se vpeljala vsaj minimalna regulacija, je spodletel prav zaradi tistih, ki so ponavljali mantro o neomejeni svobodi izražanja. Lastniki platform pa so imeli drugačen pogled na celo zadevo. Da bo laže razumljivo, vzemimo primer restavracije. Lastnik dobi gosta, ki začne razgrajati: motijo ga priseljenci, tisti drugačne barve kože, ženske in njihov videz ali pa reproduktivne sposobnosti. Cela restavracija se po tihem zgraža, nihče pa dejansko ne naredi nič. Lastnik pa lahko pokliče policijo, da odstrani razgrajača (to bi recimo v našem primeru bil zakon, ki bi kaznoval tako obnašanje), ali pa ga enostavno vrže ven na osnovi neizpodbitnega dejstva, da je restavracija njegova in v njej veljajo njegova pravila.

No, ta pravila imajo tudi lastniki platform, ki jih večina ljudi sploh ne prebere, preden klikne na tisto magično okence, v katerem piše: se strinjam. Prav na takšen način delujejo lastniki platform. Če ni dobro za njihov posel, potem ni dobro niti, da drugi slišijo, kar imaš za povedati. Ko je leta in leta potekala privatizacija svobode izražanja, je bila večina uradnih institucij gluha, slepa in nema. Zdaj ko so prvič videli, da lahko ena oseba kadarkoli odklopi kogarkoli brez možnosti pritožbe in pravnega varstva, pa je to naenkrat postal problem. Kako smo prišli do tega, da je odklop velikega lažnivca postal simbol svobode izražanja? Zato ker se zdaj tudi majhni lažnivci (ne glede na velikost njihovih laži, ampak glede na velikost njihovega dosega) zavedajo, kako jim lahko zamašijo usta.


Preberite še


Najbolj brano