Mogočen splet ljubezni in sovraštva

Igra Kdo se boji Virginie Woolf? je dovršena stvaritev Edwarda Albeeja in moja prikrita ljubezen že vrsto let. Gledalcu, igralcu in režiserju pušča popolno svobodo ter v vsakomur njemu lasten odtis. Duhovita v sporočilnosti, ki jo podaja skozi absurdno komičnost situacij, se ukvarja z osnovnim vprašanjem smisla človekovega bitja in žitja. Sprašuje se tudi in predvsem: Kaj je resnica?!

Albeejeve besede zarežejo iz praznine v dih in oči igralca. Kdo se boji praznine? Igralec ne, ker se kot poustvarjalec med nastopom, v medprostoru med likom in svojim jazom nenehno sooča in bojuje z njo in jo na koncu nadvlada.

Gledališče je visoka šola intuicije. Živa tkiva večnih dramskih besedil izžarevajo atmosfero davnih mitov in legend, osupljivo čarobno se nam pod nogami vdirajo globoka brezna prapsihe, ki jih je izdolbel večni razkol med razumom in čustvi, ter nas opominjajo, da je hvalnica razumu zgolj predprostor hvalnici norosti. Travmatični udarec človeški iluziji in vsemogočnosti!

Albeejeva igra skozi tragikomične mnogoboje akademsko izobraženih parov riše grozljive prepade med njimi in jih končno - tako je videti - razoroži in prevrednoti v nov svet brez iluzij.

Radoš Bolčina

igralec in režiser

Kdo ve, ali so blodnje zakonskih parov vzrok ali posledica vesoljne konfuznosti? Z ostro jezikavostjo, strašljivo izraznostjo, otroško ranljivostjo in smešno naivnostjo protagonistov je Albee svojo mojstrovino prignal do skrajnosti.

Notranji svet igralca med gledališko vlogo trpi in se napaja z dualnostjo, z grobo močjo in nebogljenostjo, s trajno napetostjo med vsebino in formo, s spopadom med junakovo kaotično notranjostjo in lažnimi vzori dramske okolice.

Ne škodi, če preobilica konfliktov prestopi meje delovnega okolja, medtem ko pretirana samodisciplina igralca in distanca do vloge sporočilnost ohromi. Potrpežljivost je sicer nujni pogoj za dosego želenega cilja, posebno, ker svet igralca in njegovih vlog ni samotna plovba, marveč neprestana vojna s Scilo in Karibdo.

Vsak igralec uhodi svojo gaz in po svoje zabrede v mistiko odrskih desk. Njegove umetniške poti se ne sme posiljevati s prisilnimi koncepti, v katere prehitro zapade marsikateri režiser. Vselej sem rad delal z režiserji, ki so igralca uglajeno vodili skozi celotni delovni proces, vendar mu ob tem pustili vzpostavitev samostojnega, neposrednega in suverenega odnosa z avtorjem. Režiser mora biti pomočnik igralcu in ne igralec pomočnik režiserju. Občutek, da je obešalnik tujih zamisli, namreč sproži pri igralcu nagon, da vlogo po liniji najmanjšega odpora preprosto počrpa iz predalčkov starih navad.

Albeejeva igra skozi tragikomične mnogoboje akademsko izobraženih parov riše grozljive prepade med njimi in jih končno - tako je videti - razoroži in prevrednoti v nov svet brez iluzij. Mogočen splet ljubezni in sovraštva nam v tej grozljivi komediji prikaže globok razkorak med omiko in izpraznjenostjo današnjega sveta.

Albeejevo besedilo Kdo se boji Virginie Woolf? je zahteven poligon za urjenje igralčeve intuicije in gledalčeve osredotočenosti. Iz replike v repliko se konflikt vznemirljivo suče po ostrem rezilu nesmislov in tako igralca kot gledalca vabi v raziskovanje globin kolektivne zavesti.

V legendarnih besedilih je šifra uprizoritve skrita že med vrsticami in v scenskih napotkih, kjer potrpežljivo čaka, da jo bo tankočutna oseba zaznala in jo s prizadevnim delom udejanjila. Teoretična seznanitev je dobrodošla, toda za kakovostno izvedbo vloge ne zadošča - “Theoria sine praxis sicut rota sine axis.” Teorija brez prakse je kot kolo brez osi. Kdo se boji Virginie Woolf? je govorna partitura, v kateri ima vsaka črka svoje mesto, vsako ločilo svoj pomen in vsak premor svoj smisel. Navsezadnje je Albee zelo cenil Becketta, Ionesca, Pirandella in Čehova. Nedialoška materija je enakovredna dialoškemu tekstu; je pravzaprav ključen del celote.

Tudi zato sem si izbral to izjemno zahtevno dramsko predlogo. Po dolgem tavanju med drevesi Albeejevih besed, ki jih je umetelno prevedel Zdravko Duša, ima gledališki ustvarjalec izvrstno priložnost začutiti celoten gozd.

Zorni koti gledaliških ustvarjalcev se razlikujejo, a jih mora uprizoritev združiti v isto žarišče, sicer se dramatikovo hotenje ne more docela uresničiti.

Upam, da uspemo! Če bomo vsaj malo manjše zgube od protagonistov, bo naš namen dosežen.

RADOŠ BOLČINA, režiser in igralec v predstavi Kdo se boji Virginie Woolf?

Predstava bo premierno uprizorjena, ko bodo gledališča spet odprta za obiskovalce.

---