Če ni, še vojska ne vzame?

Po načrtih ministrstva za obrambo bi moralo bojno uniformo letos obleči 1200 novih fantov in deklet, 600 pogodbenikov, nekaj sto nabornikov, pogodbo o štipendiranju pa podpisati več kot 200 dijakov in študentov, da bi se naša vojska počasi izkopala iz petletnega stagniranja. Številčnega, materialnega in moralnega ob vsakoletnem dramatičnem razglašanju negativne ocene za njeno pripravljenost, ki jo javnost razume tako, da ni sposobna obraniti niti lastne države. Ampak tako vojsko pač imamo, tako so nam jo politiki skozi leta ustvarili.

Seveda bomo videli, kaj se bo iz vsega izcimilo, je pa včerajšnji načrt kadrovske obnove naše vojske vsaj na prvo uho eden najbolj sistematičnih in temeljitih v zadnjih desetih letih. Kot kaže, se še nikoli ni tako resno pristopilo k popolnjevanju naših čet in polkov. Kar je po eni strani tudi razumljivo, saj naša vojska še nikoli ni bila tako osiromašena, kot je danes.

Pregovor “če ni, še vojska ne vzame” bi po mnenju vlade tokrat zamenjali s pregovorom “tudi če ni, vojska vseeno dobi”.

In kot ima hudič pri vseh pomembnih stvareh rad mlade, jih ima tudi pri reševanju naše vojske. To je prišlo v najslabšem možnem trenutku, ko svet, Evropa in Slovenija klecajo pod težo epidemije in ko se razgaljajo vse razsipne in negospodarne prakse v javni upravi, zdravstvu in še kod.

Vojska je tako pri nas postala talec političnih razmer in orodje žuganja enih proti drugim. Tistih, ki v načrtu nabave in opremljanja naših polkov vidijo novo avtoritativno potezo in zapravljanje denarja, ki bi ga morali vložiti v nove bolnišnice in druge temelje socialne države, in onih drugih, ki opremljanje vojske vidijo kot državotvorno dejanje in reševanje sramotnega stanja enega od stebrov domovine. Slabih praks za očitke imajo eni in drugi na pretek, čeprav so ob doslej še nikoli videnih sporih med ministrom in policisti, med vlado in mediji, STA-jem in drugimi odprtimi vladnimi frontami tokrat v javnomnenjski prednosti nasprotniki opremljanje vojske.

Pregovor “če ni, še vojska ne vzame” bi po mnenju vlade tokrat zamenjali s pregovorom “tudi če ni, vojska vseeno dobi”. Kako se bodo odločili ustavni sodniki in ali bo naša država še kdaj sposobna kupiti helikopter ali letalo, je tudi vprašanje normalizacije politike. Če bi bila ta kulturna, spravljiva in spoštljiva, sodniki tega vprašanja ne bi imeli na mizi. Tako pa ...

---

---