Zakaj zaimek “svoj” rad povzroča dvome?

Če naša materinščina ne bi imela povratno svojilnega zaimka “svoj”, se ji ne bi posrečilo poimenovati temeljne dobrine za posameznika, narod in človeštvo, ki ji pravimo “svojina”. Kako pomembna in usodna je bila “svojina” za človeka, pričajo neštete osvajalne vojne za ozemlja, imetje in lastnino, ki jih je sprožila skozi zgodovino do današnjih dni. Lakota po imetju ni nikoli potešena. Morda prav tu izvira velik slovnični pomen zaimka “svoj”.

Da je slovenski (pravzaprav slovanski) povratno svojilni zaimek “svoj” ne samo posebnost, temveč prav tako odlika našega jezika, lahko sklepamo po dejstvu, da so ga iz indoevropščine rojeni romanski in germanski jeziki izgubili. Ohranili so namreč samo navadne svojilne zaimke: za 1. osebo moj, za 2. osebo tvoj, za 3. osebo njegov (in dalje v dvojini in množini). Na primer: latinščina meus, tuus, suus; italijanščina mio, tuo, suo; francoščina mon, ton, son; nemščina mein, dein, sein. A samo za ednino in množino, ker so dvojino, ki jo naša materinščina ima, povečini izgubili.

Povratno svojilnega zaimka, kakršen je slovenski “svoj”, več ne premorejo; imajo le zaimke za 3. osebo: suus, suo, son in sein, ki pa pomenijo “njegov”, ne “svoj”. Slovenščina je bila pri tem dogajanju bolj iznajdljiva: za 3. osebo ednine si je ustvarila povsem nov izraz: “njegov”, oblike, kot so suus, suo, son in sein, pa spremenila v povratno svojilni zaimek “svoj”. Zato se ne bi smeli čuditi, da slovničarji (tuji in seveda tudi naši) poudarjajo, kako bogate možnosti izražanja ima slovenski jezik v primerjavi z drugimi indoevropskimi jeziki.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si

Slovenski “svoj”, ki ga premorejo tudi drugi slovanski jeziki, pa ohranja češnjico na torti, kot bi rekli po domače. V njem je skrit bogat pomenski dodatek k navadnim svojilnim zaimkom: moj, tvoj, njegov, najin, vajin, njun, naš, vaš, njihov. Ti namreč označujejo samo lastnino ali 1. ali 2. ali 3. osebe v ednini, dvojini in množini. Na primer: (1. oseba ) moja, najina, naša stranka; (2. oseba) tvoja, vajina, vaša odgovornost; (3. oseba) njegova, njuna, njihova nespamet.

Povratno svojilni zaimek “svoj” pa je pomensko neprimerno radodarnejši in bogatejši, ker kaže na lastnino tako 1. kot 2. in 3. osebe v ednini, dvojini in množini; in to osebe v kateremkoli spolu: moškem, ženskem in srednjem. Na primer: za vsako osebo vseh treh spolov v ednini, dvojini in množini lahko rečemo, da ima “svoje” mnenje. Zaimek “svoj” nadomešča vse navadne svojilne zaimke: moj, moja, moje; tvoj, tvoja, tvoje; njegov, njegova, njegovo in dalje v dvojini in množini.

Če je v stavku osebek lastnik predmeta, moramo uporabiti zaimek “svoj”. To načelo je železna srajca.

Ampak, drage bralke in spoštovani bralci, tu še ni konca odlik in čarovnij, ki jih poklanja “svoj” slovenskemu jeziku. Enako ali tudi bolj kot v navedenih zgledih je bogat in radodaren pri oblikovanju novih pojmov, to je pri besedotvorju. Oglejmo si, kaj vse je izpeljano iz zaimka “svoj”. Nanizajmo najprej glagole po lestvici predlogov od 2. do 6. sklona: odsvojiti (včasih kaj ukrasti), odsvajati (nenehno krasti), posvojiti, posvajati, usvojiti, usvajati, osvojiti, osvajati, prisvojiti, prisvajati, zasvojiti, zasvajati; in še kakšnega bi morda našli.

Za ponazoritev navedimo še samostalnike in pridevnike iz zaimka “svoj”: svojec, posvojen, posvojenec, posvojenka, zasvojen, zasvojenec, zasvojenka, usvojitev, usvojen, svojina, svojski, svojskost, svojstvo, svojilen, osvajalen, osvojitev, osvajalec, zasvojenost. In še bi jih lahko našli.

Mednje sodijo tudi sestavljeni izrazi: svojeglav, samosvoj, svojeročen (lastnoročen), osamosvojitev. In če je beseda “svoboda” izpeljana iz “svoj pot” (svoj gospod/ar/), še: osvobojen, osvoboditi, osvobajati, svoboden, svobodnjak, svobodnjakar, svobodnjakinja, svoboščina, svoboda, svobodnost itd. Ho ho ho, brez zaimka “svoj” se še iz balkansko sprte Jugoslavije ne bi znali osamosvojiti in si reči, da smo odslej naprej sam svoj gospod, zdaj pokoren - ne več tujcem, ampak muham preštevilnih svojih strank.

Povečini so vsi ti izrazi jasni po pomenu, a kakšen je med njimi le preveč neobičajen in zato še ne v celoti dojemljiv. V.d. odgovorne urednice Primorskih novic Silva Križman mi je zapisala: “Spoštovani gospod Jože, v zadnjem času se mi pogosto poraja dilema, kateri glagol je pravilen: osvojiti ali usvojiti. Ali 'osvojimo' nekaj ali 'usvojimo' nekaj? Pri mlajših generacijah vse pogosteje slišimo besedo 'usvojiti', medtem ko se nekoliko starejše bolj držimo besede 'osvojiti'. Ali torej znanje 'osvojimo' ali 'usvojimo'? Dekleta pa fanta verjetno osvojijo … Prosim za razlago, v katerih primerih je pravilno 'usvajanje' in v katerih 'osvajanje'. Hvala za odgovor in lep pozdrav!”

Odgovor je preprost: oba glagola sta pravilna. “Usvojiti”, ki se vse močneje uveljavlja zadnje desetletje, je najbrž (vendar ne nujno) vzet iz srbohrvaščine, kjer - enako kot pri nas - pomeni: sprejeti nekaj prej manj znanega za svoje: usvojili smo (sprejeli smo) kapitalizem in zavrgli socializem. Glagol “osvojiti” pa pomeni: s trudom, to je s prizadevanjem vključiti tujo deželo pod svojo oblast. Na primer: Fašistična Italija se je namenila osvojiti naše kraje južno od Save.

Največ zadreg pa nam zaimek “svoj” povzroča ob vprašanju, kdaj pravilno uporabiti zaimke “moj, tvoj, njegov” itd., kdaj pa zaimek “svoj”. Novinarka Primorskih novic Petra Vidrih je vprašala: “Dragi Jože, 'ekola', pristavljam še svoj piskrček k jezikovnim dilemam, ki nas, ne samo novinarje, ampak tudi druge, zaposlujejo te dni. Ponovno so na tnalu svojilni zaimki. Še zlasti svojilni zaimki za tretjo osebo. Kako je prav: Anita poučuje v Benečiji, deželi svojega očeta - ali: Anita poučuje v Benečiji, deželi njenega očeta? Zadnjič sva s kolegico, ki dela na Primorskem dnevniku, tuhtali, kako neki je mogoče, da je lektorica v Trstu 'požegnala' rabo svojilnega zaimka 'njenega' v stavku: 'Dobro se spomnim tistega dne, pravi veroučiteljica Anita Bergnach, ki se je šolala v Pivki, a zdaj poučuje v Benečiji, deželi njenega očeta.' Kako 'njenega očeta', ko pa bi vendarle moral biti zapisan povratno svojilni zaimek: 'svojega očeta'! Vsaj tako sva bili prepričani, dokler naju ni presenetilo pojasnilo, da je 'sodobno jezikoslovje dokazalo, da je v resnici sistemsko ustrezno zapisati njenega očeta'.

Tudi vi ste zadnjič v vaši Minuti o popustljivosti v jeziku zapisali tak 'sumljiv' svojilni zaimek: 'Vendar pa naš knjižni jezik kljub strogosti določil njegove slovnice večkrat dopušča tudi nekaj več svobode.' Najbrž se motim (ne najbrž - zagotovo, saj mi prav ti svojilni zaimki delajo največ preglavic), a zdi se mi, da bi v tem primeru morali zapisati 'svoje slovnice', saj je osebek v stavku 'naš knjižni jezik'. Ampak samo 'zdeti se' ni dovolj, treba je 'vedeti'. Jože, nam lahko razjasnite to jezikovno zanko? Kdaj se uporablja zaimek 'svoj' in kdaj 'njegov'? Bom prav vesela, če nam pomagate rešiti to dilemo.”

Tudi ta odgovor je preprost: Niti v sanjah si ne smemo dovoliti dvoma o pravilu: če je v stavku osebek lastnik predmeta, moramo uporabiti zaimek “svoj”. To načelo je železna srajca. A ker je nekoč zaimek “svoj” pomenil isto kot “njegov”, se nekaj tega dvojnega pomena čuti še dandanes. Zato se nam včasih rad pritihotapi v stavek napačen navadni svojilni zaimek (npr. njegov) namesto pravilnega povratno svojilnega “svoj”. Še zlasti na Primorskem pod vplivom italijanščine, kjer svojilni zaimek “suo” največkrat pomeni “njegov”.


Preberite še


Najbolj brano