Po 20 letih “prebudili” dinozavre

Pisalo se je leto 2001. Občino Devin-Nabrežina je takrat vodil pokojni župan Marino Vocci, razgledan človek tisočerih idej. Ena od teh je bila ureditev paleontološkega muzeja na prostem v Ribiškem naselju, kjer so leta 1994 - ukleščene v kamnu - odkrili fosilizirane ostanke znamenitega 70 (in več) milijonov let starega dinozavra Antonia, največjega dinozavra, kar so jih dotlej odkrili v Italiji, za njim pa še “brata” Bruna.

RIBIŠKO NASELJE > Antonio se od konca leta 2009 nahaja v Naravoslovnem muzeju v Trstu, v pričakovanju primerne ureditve v svojem naravnem domicilu.

Prva zamisel o muzeju

Med urejanjem papirjev je sedanja občinska svetnica DS Mariza Skerk naletela na prvotni idejni načrt muzeja dinozavrov in širšega tematskega parka, t.i. Il giardino degli adrosauri, za katerega so se takrat ob Občini Devin-Nabrežina takoj ogreli tudi Občina Trst, Trgovinska zbornica in Dežela FJK ob tehnični pomoči univerz v Trstu in Benetkah. “Vocci je bil takrat navdušen nad dejstvom, da se njegova občina lahko ponaša s takšnimi svetovnimi odkritji, kar bi ji odprlo tudi široke možnosti turistične rasti,” je povedala.

Dežela FJK je namenila 1,5 milijona evrov za načrt za ustanovitev parka, ki bi poleg znanega paleontološkega bogastva promoviral tudi naravoslovni in splošni arheološki značaj tega območja.

Skerkova je opozorila, da je območje (33 hektarjev zemljišča), na katerem se nahaja najdišče v Ribiškem naselju, zasebno. Njegov lastnik, Mario Attilio Sartori di Borgoricco, je takoj razumel, kakšen je lahko potencial območja, kjer so ob dinozavrih našli tudi fosile drugih živali - malih krokodilov, velikih želv, rakov, manjših rib in alg. Pravi “živalski vrt” v skalah, za katere so strokovnjaki ocenili, da bi lahko bilo v njih ujetih še veliko več primerkov dinozavrov.

Sartori je ustanovil podjetje B - Fri, ki je prevzelo koordinacijske vajeti ekipe tehnikov, projektantov in strokovnjakov (geologov, biologov, zgodovinarjev, arheologov, ipd.), ki je zasnovala uresničitev tematskega parka dinozavrov oziroma zanj izdelala idejni načrt. Slednji je med drugim preučil tudi koristi, ki bi jih širše ozemlje imelo od parka - ob novih zaposlitvah je načrt ocenjeval prihodke v turističnem, gostinskem in trgovskem sektorju, pa seveda na ugledu celotne Furlanije Julijske krajine.

Antonio, Bruno, Zdravko in drugi stari prijatelji
Dinozavra Antonia so odkrili leta 1994. Meri približno štiri metre v dolžino, 130 centimetrov v višino, tehtal je verjetno 400 kilogramov. Bil je rastlinojed dinozaver, prehranjeval se je z rastjem, ki ga je z močnim kljunom in dobro razvito vrsto zob z lahkoto odtrgal ter zdrobil. Antonio je živel na območju današnjega Ribiškega naselja pred več kot 70 milijoni let. Širše območje je bilo v bistvu večji otok sredi morja Tetis (ali Tetida), ki je ločevalo današnji Afriko in Evropo in obstaja le še v obliki Sredozemskega morja. Zahodno od tega otoka je bil znatno večji otok, na območju katerega je po procesu premikanja celin danes Španija. Zato so to novo vrsto dinozavra poimenovali Tethyshadros insular, kar pomeni otoški hadrozaver Tetisa. Antonio je bil zaradi bivanja na otoku manjši od svojih sorodnikov v severni Ameriki in Aziji, ki so merili tudi osem do devet metrov. Vendar ima še druge značilnosti, ki ga razlikujejo od ostalih, med katerimi so, na primer, dolga stegna, primerna za tek. Posebna je tudi morfologija repa, ki je sprva prelisičila izvedence: ti so domnevali, da je bil Antonio v resnici samica. Toda izkazalo se je, da je bila ta posebna oblika repa v funkciji mišičevja, in to za hitrejši tek. Antoniu se je leta 1998 pridružil še Bruno, ki v dolžino meri več kot pet metrov, skoraj meter več kot Antonio, težak pa naj bi bil do 600 kilogramov, oba pripadata isti vrsti. Bruno se ponaša s primatom največjega italijanskega dinozavra, ki so ga našli v skoraj popolnem stanju. Na arheološkem najdišču pa so odkrili obrise tretjega dinozavra, ki so ga poimenovali Zdravko in čaka, da ga izkopljejo. Oba dinozavra sta danes v Naravoslovnem muzeju v ulici Tominz.

Projekt je predvideval trajnostno sanacijo zapuščenega območja velikega naravnega pomena, ureditev cest, ki bi pripeljale v vas, in parkirišča, ki bi ga lahko koristili tudi obiskovalci parka ob izviru Timave in Črničja. Sam muzej bi bil sodobno urejen, tako da bi zadostoval zahtevam različnih vrst obiskovalcev, ki bi na enem mestu lahko našli dinozavre in tudi eksponate iz podobnih najdišč ter laboratorije za otroško didaktično ponudbo. Podjetje B - Fri je svoj projekt še nadgradilo in ob samem muzeju predvidelo tudi termalni park z več bazeni in nastanitvenimi objekti, tako da bi se lahko obiskovalci morda še nekoliko dlje zaustavili v naših krajih, kar bi se seveda spremenilo tudi v neke vrste dobiček.

Navdušenje proti vdanosti

Ker naj bi bil projekt zasebno-javne narave, je bilo treba poiskati sredstva za ureditev muzeja. Dežela FJK se je obvezala, da bo poiskala ustrezna evropska financiranja, devinsko-nabrežinska občina pa naj bi sprejela spremembo k občinskemu podrobnemu prostorskemu načrtu. Pa se je vse nekje zasidralo - kot vedno - zaradi cele vrste birokratskih nevšečnosti, svoje pa je nedvomno naredil tudi zavod za spomeniško varstvo, ki je postavil več količkov. Potem ni bilo denarja za nadaljevanje raziskav, pa tudi proračunska podlaga je bila nezadostna.

Navdušenje je prepustilo pot vdanosti. Šele leta 2013 so paleontološko najdišče v Ribiškem naselju - v domeni s spomeniškim varstvom, z lastnikom zemljišča, deželnim muzejskim centrom in Naravoslovnim muzejem - odprli za javnost in zadruga Gemina se je zavzela za vodene oglede, ki obiskovalcem razkrivajo veličino tega še skrivnostnega ozemlja.

Poldrugi milijon za dinozavre

Po dvajsetih letih pa je projekt muzeja oziroma parka na paleontološkem območju Ribiškega naselja spet zelo aktualen. Dežela FJK je pred kratkim namenila 1,5 milijona evrov za načrt za ustanovitev parka, ki bi poleg znanega paleontološkega bogastva promoviral tudi naravoslovni in splošni arheološki značaj tega območja.

“Zelo sem zadovoljna, da se je projekt končno premaknil z mrtve točke in da bo zaživel muzej oziroma park v tej paleontološki zakladnici, za katero smo si vsi zelo prizadevali,” ocenjuje Mariza Skerk.

Konec dober, vse dobro? Kdo ve ... Od polovice septembra je najdišče zaprto za javnost, saj so se pri zadrugi Gemina naveličali čakanja na sodelovanje pri načrtovanju prihodnosti.

SARA STERNAD, Primorski dnevnik

---