Je pogumna beloruska upornica Tihanovska ali Tihanovskaja?
Slovenci smo goreči zagovorniki pravilnosti. Zanjo se borimo kot Butalci za neumnost. Smo obsedenci pravilnosti in pravnosti. Vse naj bi teklo po pravilih, strogih določilih, po predpisih. V tem bojevanju se navdušeno tožarimo med sabo, se pritožujemo pri svetem bogu in posvetnem razsodniku. A pozabljamo, da pravost in pravilnost nista vse, nad njima je pravičnost. Enako hoče biti stroga naša slovnica. A je včasih vendar tudi popustljiva.
Vsak knjižni jezik, ne le slovenski, mora biti strog do sebe znotraj sebe, a obenem tudi strog navzven, do svojih govorcev in piscev, uporabnikov, če hoče izpolnjevati zadolžitev, ki mu je določena od samega začetka, pri Slovencih od Dolenjca Trubarja naprej. Pravilnost in enotnost sta njegova temeljna ukaza, ki sta vpisana v pravila vsakega jezika, predvsem pa knjižnega - vpisana v njegovo slovnico, slovar, v njegovo pravorečje in seveda v pravopis.
Zmerom mora neomajno vztrajati pri svojih enovitih določilih. Tudi kadar kdo v časopisnem članku poroča o “povečanju bolnikov covida-19 v Sloveniji”, kot se je posrečilo narobe zapisati na vrat na nos hitečemu novinarju v časopisu Delo. Narobe, napačno zato, ker se v Sloveniji, čeprav se v njej obrača marsikaj narobe, bolniki nič ne povečujejo, nič ne rastejo, narašča in povečuje se le njihovo število. Kljub neizogibni naglici bi potemtakem moral novinar poročati o “povečanju števila bolnikov covida-19 v Sloveniji”.
Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si
Enako matematično natančna mora biti naša materinščina, ko nas hoče kdo prepričati (spet v osrednjem časopisu Delo), da nam “leta 2008 ni znal gospodarske krize napovedati nobeden ekonomist”. Kako nobeden? Samo noben ekonomist je prav po vsaki naši slovnici. Pravilo pravi, da zaimek noben ni samostojen in ga zato uporabljamo le kot pridevnik poleg samostalnika; na primer: noben človek. Njegov sobrat nobeden (prav tako zaimek) pa je samostojen in ga uporabljamo tako kot samostalnik: nobeden ni bil izdajalec. V takih in podobnih zvezah marsikdo, ki ne upošteva razlike med nobeden in noben, zablodi v zmoto in zapiše: noben ni bil izdajalec. Policisti taki zmoti pravijo parkiranje na pločniku in jo grešnik mora plačati.
Vendar pa naš knjižni jezik kljub strogosti določil svojeslovnice večkrat dopušča tudi nekaj več svobode. To stori v primerih, ko na novo “izumljena napaka” ne prinaša novega pomena, temveč ta ostaja isti kot poprej. Oglejmo si primer. Doslej je časovni prislov “potem ko” veljal za enovit izraz, ki ga nič več ne razkosamo na njegove sestavne dele: na predlog po, na kazalni zaimek ta v petem sklonu (tem) in na veznik ko. In vejico smo smeli postaviti samo na začetku prislova potem ko: “Kar odšel je, potem ko nas je grdo nategnil.” A v zadnjih letih ali v dobrem desetletju se je to pravilo razrahljalo in zapišemo potem narazen: po tem. Še več, tudi vejico smo začeli vstavljati drugače: ne več “Je odšel, potem ko” - ampak: “Razhudil se je potem, ko je ugotovil, da …”; ali celo: “Razhudil se je po tem, ko je ugotovil, da …”
Kot vidimo, je strogi knjižni jezik tudi popustljiv, posebno tam, kjer s tem ne povzroči dvoumja. In tako je tudi prav.
Zakaj nam strogi knjižni jezik to dovoli? Zato, ker se pomen prislova “potem ko” v temelju ne spremeni, čeprav ga zapišemo na več načinov: potem ko ali potem, ko ali po tem, ko. Novi zapis samo opozarja na malenkostne odtenke v pomenu in na sestavine tega prislova, ki so: predlog po, kazalni zaimek ta in veznik ko.
In pravzaprav je prav, da je knjižni jezik tudi popustljiv. Z odprtostjo in demokratičnostjo si odpira vrata za sprejemanje novosti, novih poimenovanj, zlasti pa nam, njegovim uporabnikom, preganja strah, da svojega jezika sploh ne znamo in se ga bojimo govoriti in pisati. Bojimo se njegovih slovničnih napak, namesto da bi se razveselili ob njegovih zmožnostih, odlikah in sposobnostih izražanja: pisanja, govorjenja in sporazumevanja. To modrost lahko spoznamo, spoštovane bralke in bralci, tudi ob vprašanju, ki ga je poslal učitelj Marjan iz Ljubljane: “Spoštovani naš profesor Jože,” je zapisal, “od srca pozdravljeni. Oprostite mi, da vas ogovarjam kar z osebnim imenom. Jože, ne Hočevar! Ne morem drugače. Ogovarjanje s priimkom je hladno, strogo. Uradniško, neprizanesljivo. Tako državljana ustavi le davkar, inšpektor, policaj, izterjevalec, hinavec, goljuf in drugi taki. Vi ste pa prijazni ne samo do nas bralcev, ampak tudi do jezika. Vaši članki o našem govorjenju in pisanju so tako domači, spoštljivi in prijazni do naše materinščine in do nas, vaših bralcev, da jih smem samo pohvaliti. Tistega, ki ste ga napisali o izvoru besede covid in o novih besedah, ki jih je naš jezik naredil iz te tujke, so pohvalili tudi moji učenci. Še najbolj Monika, ki je spraševala, kaj pomeni beseda covid-19. Hvala vam, da ste takoj prijazno odgovorili na moje, pravzaprav na Monikino vprašanje.”
“Moje današnje vprašanje se nanaša na jezikovno enakopravnost, predvsem jezikov v vzhodni Evropi, kjer so slovanski jeziki, to si drznem reči, pri nas povsem prezrti, zavrženi. Izhajam iz majhnega slovenskega jezikovnega primera, ki mi kaže, da je res tako. Ko so bile v Belorusiji volitve in je, kot pišejo, s prevaro zmagal stari-novi Lukašenko, se mu je postavila po robu neustrašna Svetlana Tihanovskaja, kot njeno ime zapisujejo njeni Belorusi po beloruskem pravopisu. Vprašanje, ki vam ga zastavljam, je: Kako to ime zapisati pa slovensko?”
“V časopisu Delo je pred nekaj meseci, ko so se v Belorusiji prepirali zaradi goljufij na volitvah, nekdo v Pismih bralcev spraševal slovenske novinarje in urednike časopisov prav o tem: Kako pravilno zapisati priimek beloruske upornice: ali Svetlana Tihanovskaja, kot pišejo v Belorusiji tako njeni podporniki kot tudi njeni sovražniki, pristaši nepriljubljenega Aleksandra Lukašenka - ali Svetlana Tihanovska, kot redno beremo v slovenskih časopisih, ki slovanska imena radi zapisujejo kar po angleško. Torej: Svetlana Tihanovska ali Svetlana Tihanovskaja? Pa spraševalcu nobeden od novinarjev in urednikov ni pojasnil in utemeljil, zakaj zapisujejo Tihanovska, ne pa po belorusko Tihanovskaja. Pričakujem, da boste na to vprašanje odgovorili vi, naš Jože, v Primorskih novicah. Za to vas prosim. Prosijo vas tudi moji učenci, ki jim, zdaj v pouku na daljavo, berem vaše članke pri uri slovenščine, ki jo poučujem. Prijateljsko vas pozdravljam!”
Nič najboljšega si ne obetajmo ne zase ne za soljudi okoli nas, če se ves čas sprašujemo, kaj je prav in kaj narobe, naj bo to v življenju ali pa v jeziku. Marjan nas sprašuje, zakaj slovanskega priimka Tihanovskaja ne zapišemo tako kot Belorusi, temveč po naše, po domače: Tihanovska.
Pa si pojasnimo zakaj. Slovanski jeziki poznajo nedoločno in določno obliko pridevnika: lep fant - lepi fant; narečno: en lep fant - ta lepi fant. V ruščini in beloruščini ima določna oblika priimka Tihanovskaja na koncu kazalni zaimek za ženski spol -ja: Tihanovska-ja (po naše Tihanovska-ta). Ker slovenščina tega načina tvorjenja določne oblike pridevnika ni ohranila, ga danes ne sprejema niti iz beloruščine. Rajši taka imena izenači z domačimi imeni z obrazilom - ska; na primer: (Josipina) Turnograjska, Ljubljanska (brigada), (devica) Orleanska. Zato zvečine zapisujemo: Nadežda Krupska (rus. Krupskaja, Leninova žena), Maja Plisecka (rus. Pliseckaja, slavna balerina). Lahko pa taka imena zapisujemo tudi po izvirniku: Tihanovskaja, Pliseckaja in Krupskaja. Slovnica nam tega ne prepoveduje.
Kot vidimo, je strogi knjižni jezik tudi popustljiv, posebno tam, kjer s tem ne povzroči dvoumja. In tako je tudi prav.