Ljubezensko življenje Marije Djonit

Marija Djonit je bila in je privlačna ženska, saj se je zanjo ustavil čas. Resnično vemo o njej zelo malo, povsem zanesljivo le, da se nikoli ni želela pogledati v ogledalo. In bilo bi napačno, če bi Marijin beg pred ogledali povezovali z zgodbo Ovidovih Metamorfoz o Narcisu in njegovi žalosti ob iskanju lastne lepote ali s tistim delom krščanskega izročila o Božji materi, ki jo včasih upodablja z ogledalom v roki.

Morda bi vzrok lahko iskali v izročilu slovanskih mitologij, da je potrebno v pokojnikovi hiši zakriti vsa ogledala in po njegovem pogrebu žalujočim postreči povsem določeno hrano - leteče meso otrokom, ploveče ženskam in meso, ki je tekalo, moškim -, da se pokojnikova duša ne bi vračala in bi lahko našla svoj mir. Mariji je vsa ogledala tega sveta nadomeščala njena fotografija, posneto na dan poroke z Metom Rokom, bivšim visokim funkcionarjem, ki se bori, da bi pokrajina, ki je nikoli ne imenuje z njenim imenom, dobila svojo lastno Ustavo. Soprogova želja po samostojni državi postane tudi njen življenjski cilj.

Samo sklepamo lahko, da gre za Kosovo. Marije Djonit ne moremo vprašati, ali je omenjena pokrajina Kosovo, saj je ona le literarna junakinja enega izmed romanov kosovskega publicista in politika Vetona Surroija. Sodelavca tistega dela kosovskih politikov, tudi Fehmija Aganija, Bajrama Kosumija in Shkelzena Maliqija, ki so verjeli politični doktrini predsednika Ibrahima Rugove, da je do svobodnega in demokratičnega Kosova mogoče priti po mirni in nenasilni poti. Onih, ki jih je konec devetdesetih let premagal in večinoma odstranil kasnejši predsednik Hashim Thaci. Tudi o njem je Surroi napisal knjigo, Kačje noge, v kateri je bil povsem neprizanesljiv z oceno pomena in dejanske vloge vojske kosovskih Albancev, OVK, katere komandantov je bil tudi Thaci. Ocenil je, da je bila OVK vojaško slabo organizirana, a da je bila sposobna samo sebe takoj po umiku srbske policije in vojske razglasiti za osvoboditelja. Dejansko pa je OVK začela z vulgarno krajo premoženja in stanovanj ter pregonom in poboji srbskih prebivalcev Kosova. Leta 1999 je zato Surroi protestiral in komandante OVK obtožil, da brez njihovega soglasja ne bi moglo priti do sistematičnega ubijanja večinoma starih in nemočnih Srbov. Zato ni bilo posebno presenečenje, da so Thacijevi pristaši knjigo ob njenem izidu opozorilno sežgali.

V sredo, 6. januarja 2021, bi moral biti v Kongresu za novega ameriškega predsednika potrjen Joe Biden. Ne morem trditi, da je predsednik Biden poznal zgodbi o Mariji Djonit in kačjih nogah. Leta 1993 so ameriški generali, stacionirani v Neaplju, pripravili posebno poročilo o razmerah v državah bivše Jugoslavije in ga predstavili Bidenu. Govorili so tudi o Surroiju. Potem je obiskal Sarajevo in Beograd ter se pogovarjal s predsedniki, njihovimi sodelavci in ostalimi, ki so trdili, da so samo oni lahko razlagalci dejanskih razmer v regiji, ker so njihove besede nad zakoni in državnimi institucijami.

Poslušal je prav to, kar je lahko opazoval v sredo, 6. januarja 2021, kot zadnje dejanje agonije Donalda Trumpa. Poraženec ameriških predsedniških volitev, ki je sebe, še preden so bile volitve končane, razglasil za zmagovalca, je kasneje zatrjeval, da so mu volilno zmago ukradli, in zato vložil na različna sodišča pritožbe o volilnem izidu. Prav povsod so ga zavrnili. Potem je nagovarjal svoje sodelavce, naj začno lagati o poteku volitev ali ukradejo potrebno število glasov. Ko so ga tudi ti zavrnili, je pričakoval od svojega podpredsednika in članov ameriškega kongresa, da ga bodo razglasili za zmagovalca. Ko mu tudi to ni uspelo, je organiziral nekaj svojih pristašev in jih spodbudil, naj vdrejo v stavbo demokracije in nasilno preprečijo potrditev Bidenove volilne zmage. Potem se je ustrašil, ne posledic divjanja svojih lojalistov, temveč tega, da bo za spodbujanje in organiziranje nasilja moral odgovarjati, ter se skril v Belo hišo. Sedaj čaka na verjetno predčasno razrešitev s predsedniškega mesta in morebitno zaporno kazen. Ja, Biden se je v sredo, 6. januarja 2021, moral spomniti na svoj obisk držav bivše Jugoslavije ...

Biden, ki je bil leta 1993 član zunanjepolitičnega obora ameriškega Senata, se je v Bosni pogovarjal z Alijo Izetbegovićem, v Srbiji z Slobodanom Miloševićem in Radovanom Karadžićem. Po vrnitvi domov je napisal dobrih sto strani obsežno poročilo z oceno, da je potrebno ločiti med tistim, kar balkanski politiki pripovedujejo, in tistim, kar dejansko delajo. Z napovedjo, bilo je skoraj dve leti pred množičnim pobojem Bošnjakov, da bo morala zahodna obrambna zveza intervenirati, saj bo brez vojaškega ukrepanja Srebrenica postala Guernica našega časa. In oceno, da se podobno etnično čiščenje lahko začne tudi na Kosovu s pregonom kosovskih Albancev v Makedonijo in Albanijo.

Konec oktobra lani je Biden govoril na predvolilnem mitingu demokratov v ameriški zvezni državi Michigan in ponovno ocenil razmere na Balkanu. O načrtu novih ameriških odnosov z Bosno in Hercegovino ter odnosov z Albanijo in s Kosovom. Bidenova administracija pravi, da je potrebno spremeniti neuravnotežen pristop Trumpove administracije do Srbije in Kosova ter delovati v partnerstvu z EU pri revitalizaciji dialoga med Beogradom in Prištino. Kot komentar je dodal, da ne pozna vseh elementov dogovora, ki so ga voditelji Srbije in Kosova podpisali s Trumpom. Da pa misli, da bi dogovor moral potrditi tudi status Kosova kot neodvisne države. In posebej izpostavil vlogo Vetona Surroija, ki ima očitno možnost postati novi predsednik vlade Kosova. Surroijevo politično izhodišče ostaja, da je interes Kosova, da bi bila Srbija močna in bogata država zadovoljnih državljanov. Pravi, da je potrebno verjeti srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću, da Srbija v dialog s Prištino ni vstopila zaradi medsebojnega priznanja in da ne namerava priznati neodvisnosti Kosova. A da so tudi tajni pogovori Vučića in Thacija o delitvi ali zamenjavi ozemelj za Kosovo nični. Ali kot pravi Surroi, najprej je potrebno končati pogovore o obojestranskem priznanju in sodelovanju dveh sosednjih držav, šele potem bodo mogoči morebitni pogovori o korekciji meja, vendar brez idej o etnični čistosti ozemlja. Saj je samostan Dečani seveda pomemben del srbske pravoslavne Cerkve, toda tudi del kulture vsakega državljana Kosova in vseh Srbov. Zato ob pogajanjih o popolni normalizaciji odnosov med državama ne gre za težak kompromis, ki bo postal breme za obe državi, temveč za mir in lepšo prihodnost.

Morda je prav to napoved tistega drugačnega časa, ki bo prijaznejši tudi za lepo Marijo Djonit. Zmage Joeja Bidena se je vsekakor veselila.


Preberite še


Najbolj brano