Ni umrla le Primorska. Tudi kredibilnost.

Da so na Primorskem nekoč igrali dobro košarko, ni dvoma. Le dolgo, predolgo je minilo od tedaj, ko so bile dvorane v Idriji, Sežani, Postojni in Škofijah nabito polne. Istra je dolgo čakala na princa, ki bi zbudil koprsko košarko. Dvorana Bonifika ni prinesla razcveta, ki so si ga ob prelomu tisočletja mnogi obetali, z nostalgičnim pogledom v legendarno obdobje Slovenice, ki se je z Olimpijo v sezoni 1992/93 (leto pred tem je bila na njenem mestu Postojna) borila za slovenski državni naslov. Klub je potem žalostno propadel, novi pa je bil podobno voden in je neslavno končal leta 2010. Denar sicer nekaj časa ni bil problem, vsebina pač, zato je bila nova pot navzdol logična. Skrhani odnosi med košarkarskimi delavci so dodatno bremenili vsak poskus vzpona. Naslednik KK Koper je životaril, drugi mestni klub, ŠD Koš, pa se je na Markovcu uspešno posvečal pretežno vzgoji mladih moči. Za zbližanje med hribom in mestom je na prizorišče prišel nekdo tretji. Sixt z denarjem, Janez Rajgelj s temelji, potem sta zadeve vodila Walter Jeklin in Matej Avanzo. Na papirju je bilo vse idealno: močna članska ekipa (Sixt), mladinski pogon (Koš) in razvojna ekipa (KD Koper). A kaj, ko je v Kopru največkrat vse idealno le na papirju.

Saj, prišla je zlata doba KK Primorska med leti 2018/20. Poleti 2019 je mimogrede ubranil slovenski superpokal in se v istem tekmovanju predstavil tudi jadranski klubski eliti, kamor je prestopil nekaj mesecev prej z zmago v ligi Aba 2. In napovedal, da v ligo ne vstopa le kot opazovalec, saj je že v prvi tekmi superpokala šokirala prvaka in edinega člana evrolige iz regije, Crveno zvezdo. Ekipa je nizala zmage, kljub temu, daje bilo zgodbe tedaj praktično že konec, pogon je že deloval zgolj na obljubah. Igralci in strokovni štab so od oktobra 2019 dalje, ko so začele zamujati plače, slutili, da je projekt zajadral v težko rešljive težave. Morda rešljive le z radikalnim kadrovskim rezom in radikalnim zmanjšanjem proračuna. Morda bi lahko bilo tudi kaj drugače. Morda.

Na papirju je bilo vse idealno: močna članska ekipa (Sixt), mladinski pogon (Koš) in razvojna ekipa (KD Koper). A kaj, ko je v Kopru največkrat vse idealno le na papirju.

Naposled se je zgodilo neizbežno. Razhod solastnikov glavnega pokrovitelja je prinesel razpad šampionske ekipe. A kljub odhodom je do prekinitve prvenstva marca lani in prepolovitvi ekipe ta bila v igri za končnico regionalne lige, ubranila slovenski pokalni naslov proti razglašeni Cedeviti Olimpiji, kjer ekipo vodi eden od tvorcev uspehov Primorske, Jurica Golemac.

In to je bilo to. Vse, kar se je dogajalo do decembra, ko je bilo konec iluzij o preživetju prezadolženega kluba, je bilo zgolj podaljševanje neizbežnega. Neznani investitorji so bili napovedovani iz tedna v teden, slednjič jih kajpak ni bilo - kdo pri pameti bi prevzel nase tolikšne dolgove, kot jih ima klub. Plačevati milijonski dolg in investirati v ekipo v mednarodnem tekmovanju je zelo velik in tvegan zalogaj. Skupina, ki je vodila klub nazadnje, je bila netransparentna in molčeča. Če so nas v najboljših časih iz klubskih pisarn dnevno bombardirali s sporočili, je bil v zadnjem obdobju popoln molk.

Kdo je odgovoren za tak razplet? V prvi vrsti tisti, ki so ta dolg povzročili (Gregor Vuga), ni pa brez krivde niti delovna skupina, ki je podpisovala dogovore z upniki za obročno poplačilo dolga. Podpisali so, plačali ne bodo, upniki se bodo za denar obrisali pod nosom. Posel je posel in kdor ne plača, je kriv. Čeprav ...

Čeprav tudi v tem primeru, kot v večini podobnih slovenskih, je tudi nekaj upravičenih izgovorov. Lincenciranje omogoča iskanje rešitev brez denarja na računu, dejstvo je tudi, da so v dobri veri poskušali reševati zavoženo zadevo. Ni pa nobenega izgovora, da so zavestno uničili ŠD Koš, ko so ga združili z Lastovko v Koper Primorsko in s tem na kocko postavili preživetje mlajših selekcij, ki se jih bo najbrž spet reševalo z mižanjem košarkarske zveze na obe očesi.

Primorska je torej umrla po dolgi agoniji, vendar to ni vse. Z njo je šla pod rušo še zadnja trohica kredibilnosti koprskega košarkarskega gibanja - po tretjem propadu kluba v zadnjih dveh desetletjih. Kdo lahko sploh še verjame in kaj da na to, da se zgodba ne bi ponovila še četrtič?


Preberite še


Najbolj brano