Včasih nas strese. Včasih nas zares strese.
Konec leta je. Najpogostejša čestitka, ki si jo izrekamo, je: da bi bilo boljše kot 2020. Da bi bilo vsaj tako kot 2019. Da bi se vrnili k poljubom, objemom, zdravicam in večerom v dobri družbi. Ker nas je virus postavil na preizkušnjo, nam otežil življenje, nas vrgel iz ustaljenih tirnic, nas pahnil v tesnobo in strah.
Potem sedimo, vsak pri svoji dnevni zadolžitvi. Za pisalno mizo, na kuhinjskem stolu, v delavnici, za blagajno v trgovini. In tla pod nami začnejo trepetati. V nekem trenutku se zavemo, da je korona morda res vrgla svet s tečajev, metaforično. Ampak da so sile, mnogo večje od nas, ki svet stresajo dobesedno. Neprizanesljivo. In brez kakršnegakoli ozira na to, kateri dan ali katero leto ljudje pišemo na naše koledarje.
Zaradi prizorov, ki so jih včeraj v svet pošiljali iz Petrinje seveda preostanek leta 2020 ni postal nič boljši. Pa tudi: tekmovanje v tem, čigava bolečina je večja, se nikoli ne konča dobro.
Vsako tresenje tal na Primorskem izzove žalostne in težke spomine. Mnogi podoživljajo uničujoča potresa v 70-ih letih, ki sta bila žalostna za prebivalce na tej strani meje in tragična za naše zahodne sosede. Še bolj sveži so vtisi obeh posoških potresov, sploh prvega, ki je udaril prav sredi velikonočnega kosila. Ker s potresi je tako: pridejo nenapovedani, od nikoder ter udarijo silovito. Od vseh naravnih nesreč morda zato vzbujajo največ tesnobe in strahu.
Zaradi prizorov, ki so jih včeraj v svet pošiljali iz Petrinje seveda preostanek leta 2020 z vsemi svojimi strahovi, jezami in karantenami ni postal nič boljši. Pa tudi: tekmovanje v tem, čigava bolečina je večja, se nikoli ne konča dobro. Ampak pogled na Petrinjo z zraka, na porušene stavbe in kupe ruševin na ulicah, naraščajoče številke o mrtvih in ranjenih, srce parajoča zgodba o prvi žrtvi naravne nesreče, 12-letni deklici, nekako obrnejo perspektivo.
Porušila se je streha otroškega vrtca in k sreči v stavbi ni bilo nikogar. Del bolnišnice v Sisku je tako poškodovan, da so morali preseliti vse paciente. Številni ljudje so ostali ujeti v svojih avtomobilih, na katere so se zrušili deli stavb. Med njimi sta bila oče in njegov nekajletni sin, ki sta s pomočjo gasilcev srečno na varnem in sta v Petrinji že postala simbol za upanje.
“Moje mesto je kot Hirošima, večina središča je neuporabna za bivanje,” je rekel petrinjski župan in vsak od meščanov, ki so se na mrzlo zimsko popoldne zbrali v mestnem parku, kjer čakajo in upajo, da ne bo več močnih popotresnih sunkov, se zaveda, da so se težave šele začele. V državi, kjer je bila še pred 25 leti vojna, se morajo sredi pandemije nalezljive bolezni lotiti obsežne popotresne obnove, ki bo trajala leta in stala milijone.
Po spletu je zaokrožil posnetek potresnega sunka v slovenskem Državnem zboru. Poslanci, vsi, vključno s tistim, ki je bil za govornico, so se jadrno odpravili proti izhodu. Ne da bi jim kdo to oponašal ali zameril, ampak verjetno v tistem trenutku o številu glasov za oblikovanje nove koalicije ali ukrepih v sedmem protikoronskem paketu niso razmišljali prav veliko.
Ker s potresi je tako. Ob vsem tehnološkem napredku ostajajo sila, ki je skrita našim očem, zunaj dosega našega vpliva. Nekateri so včeraj rekli, da nas Zemlja opominja, ampak v resnici je to samo še ena oblika nepotrebne nečimrnosti. Potresi se dogajajo tam, kjer ni ljudi. Potresom je vseeno za nas, za naše iluzije o tem, kako gospodujemo stvarstvu.
Tudi ko nimamo moči, imamo, seveda, sočutje. Sposobnost, da jočemo z materami, ki so izgubile otroke na drugem koncu sveta. Zmožnost abstraktnega mišljenja, ki nam omogoča, da razumemo stisko sočloveka tudi, ko je ne doživljamo.
V tem sočutju smo lahko solidarni. Do sosedov, ki jih je prizadela strašna nesreča in bodo potrebovali pomoč. Pa tudi do ljudi, ki jih tresejo revščina, vojna, korupcija in na naša vrata trkajo vsak dan.
V tem sočutju smo lahko, vsaj za nekaj trenutkov, ponižni.