Spregledani genij za Državljanom Kanom

V zadnjih dveh letih je Netflix precej izdatno poskrbel za ljubitelje kinematografije Orsona Wellesa. Po dokončanju njegovega zadnjega projekta Druga stran vetra in dokumentarca o turbulentnem nastajanju tega dela je od 4. decembra na voljo še zelo ambiciozen biografski film Davida Fincherja o Hermanu J. Mankiewiczu, spregledanemu scenaristu ene od največjih filmskih mojstrovin vseh časov Državljanu Kanu.

Mank (to je bil nadimek Hermana J. Mankiewicza) je nastal po scenariju očeta Davida Fincherja Jacka, ki ga je napisal v 90. letih. Dolgoletni novinar se je lotil analize argumentov, ki jih je nanizala znana filmska kritičarka Pauline Kael v članku z naslovom Raising Kane iz leta 1971 v New Yorkerju in v katerem je zagovarjala tezo, da je zasluge za scenarij Državljana Kana treba pripisati samo Mankiewiczu. David Fincher je v filmu ubral srednjo pot in želel predvsem pokazati Mankiewiczev neprecenljivi prispevek in kontekst, v katerem je nastalo eno od najbolj čislanih del v filmski zgodovini. Želel ga je sicer realizirati takoj po Igri iz leta 1997, glavni vlogi pa naj bi odigrala Kevin Spacey in Jodie Foster. A projekt se je predvsem zaradi Fincherjevega vztrajanja pri črno-beli tehniki in številnih drugih projektov zamaknil za več kot 20 let. Projekt so potrdili šele julija lani, snemanje pa so končali februarja letos, pred pomladnim lockdownom. Obkrožil se je s svojo stalno ekipo, montažerjem Kirkom Baxterjem, oblikovalcem filmskih setov Donaldom Grahamom Burtom, Trent Reznor in Atticus Ross pa sta tokrat presenetljivo ustvarila jazzovsko glasbeno kuliso in uporabila izključno glasbila iz 30. let. Za izjemno črno-belo fotografijo je poskrbel Fincherjev sodelavec iz odlične serije Mindhunter Erik Messerschmidt, čigar tretje sezone žal verjetno ne bomo uzrli.

V precej zahteven lik Mankiewicza, ki ga je kolumnist New Yorkerja Alexander Woollcott označil za enega od najbolj zabavnih ljudi v New Yorku, ki pa je imel velike težave z alkoholom in stavami, se je odlično prelevil Gary Oldman, partnerko časopisnega magnata in vzhajajočo igralko Marion Davies pa je zelo sproščeno odigrala Amanda Seyfried.

Herman J. Mankiewicz je svojo ustvarjalno kariero v ZDA najprej začel v New Yorku, in sicer v časniku The New Yorker, kjer je bil zadolžen za gledališke recenzije.

Edini Wellesov in Mankiewiczev oskar

Ozadje zgodbe gre takole: leta 1940 je Orson Welles, ki je jahal na valu uspeha radijske igre Vojna Svetov, pri studiu RKO dobil popolno kreativno svobodo za razvoj svojega naslednjega celovečerca. Za scenarij je najel Mankiewicza, ki je v 30. letih zaradi svojega pronicljivega satiričnega sloga užival precejšnji ugled v hollywoodski industriji, čeprav pri večini svojih del ni bil naveden kot avtor scenarija. Mankiewicza so namreč velikokrat najeli, da je izpilil dela drugih scenaristov. Sodeloval je tako na primer pri Čarovniku iz Oza, Man of the World, Dinner at Eight, The Pride of the Yankees in The Pride of St. Louis … Scenarij za Državljana Kana pa je bilo njegovo magistralno delo, pri katerem je izrecno zahteval, da se ga navede kot avtorja scenarija. Temu Welles naj sprva ne bi bil niti najmanj naklonjen, a moral je kloniti. Zaradi Mankiewiczeve neomajnosti, ki je tudi po prigovarjanju številnih drugih kolegov začel verjeti, da je to njegovo najboljše delo do tedaj, se je studio RKO odločil za kompromis. Zasluge za scenarij je pripisal obema. V filmu sicer Wellesa Fincher zelo malo prikaže, večinoma ima ta samo telefonske pomenke z Mankiewiczom, proti koncu pa je vključil veliki Wellesov živčni izpad, ko mu je Mankiewicz povedal, da želi biti naveden kot scenarist. Ta dogodek naj ne bi bil resničen, a zanimivo je, da si edinega oskarja, ki ga je Welles kdajkoli prejel, deli z njim.

Državljan Kane je bil za studio RKO finančni polom, a njegov vpliv na prihodnje generacije filmarjev je bil neprecenljiv.

Hearst je skušal film uničiti

Sicer je zelo priporočljivo, da si pred Mankom ogledate še Državljana Kana, ker bodo povezave med scenarijem in resničnimi liki, ki jih je poznal Mankiewicz in o katerih je pisal, veliko bolj jasne. S tem scenarijem je namreč tudi precej tvegal, saj so v njegovem orisu Charlesa Fosterja Kana, ki ga je upodobil Welles, številni prepoznali resnični lik časopisnega mogotca Williama Randolpha Hearsta, v liku njegove druge žene, nesojene operne pevke, pa igralko Marion Davies, ki ju je oba tudi poznal. Z Daviesovo si sicer ni bil tako blizu, kot je prikazano v Manku. Hearst je Državljana Kana s številnimi sredstvi skušal preprečiti, toda leta 1941 je film ugledal soj filmskih platen. Državljan Kane je bil za RKO sprva sicer polomija, šele čez čas pa je to postal najpomembnejši film, ki ga je produciral ta studio in je zaradi številnih naprednih slogovnih rešitev tako na področju režije kot scenaristike bil velik navdih prihodnjim filmskim generacijam.

Toda Državljan Kane ne govori zgolj o odnosu med “control freakom” Kanom in njegovo drugo ženo, ampak obravnava veliko širši kontekst ZDA v 30. letih minulega stoletja. V filmu je namreč močan poudarek na vzniku populistične politike in prisvajanju medijev za dosego lastne agende. Iz Fincherjevega filma pa so zelo razvidne še Mankiewiczeve frustracije nad izvolitvijo guvernerja Kalifornije sredi 30. let, precej prostora je posvečeno kritiki studia Metro Goldwyn Mayer. Scenarij za Državljana Kana lahko tako “beremo” kot Mankiewiczevo maščevanje in nestrinjanje s tedanjo sprego politike, kapitala in Hollywooda. V Manku je David Fincher dal prednost odnosu, ki ga je Mankiewicz imel do Hearsta in poudaril, kaj je tedaj pomenila njegova moč v filmski industriji in širše. Po ogledu Manka in Mankiewiczevega uvida v tedanjo kapitalistično mašinerijo je Državljan Kane še večja in večno aktualna mojstrovina.

---