Na eni rami angel, na drugi pa hudič

V korona času nestrpno pričakujemo vsaj božič, družinski praznik, in silvestrovo, priložnost za bučno veseljačenje. Prvič bosta ta praznika drugačna. Omejitvena, manj hrupna, z manj druženja. Tako naj bi z maskami v dnevni sobi sprejemali obiske in se srečevali zunaj, na razdalji, brez objemov in zdravic. Je naša slovanska duša tega zmožna? Bati se je, da ni, čeprav se zaveda, da se lahko zaradi praznovanja po stari navadi že januarja znajdemo v bolnišnici in celo borimo za življenje. In vsi pademo v trd polletni lockdown zaradi vnovič podivjane epidemije.

Če je do nedavna veljalo splošno prepričanje, da so južni narodi bolj družabni, sproščeni in velikodušni, pandemija ruši tudi te stereotipe. Jasno postaja, da nikjer ni nič več tako, kot je bilo doslej. Temu pritrjujejo najnovejši podatki o vnovični vse hujši pandemiji v Evropi, ko države ena za drugo, kljub dosedanjim ukrepom, zdaj uvajajo trdi lockdown, ker je vse več okuženih in smrti. Nemci, vzor urejenosti, bodo za božične praznike pogreznjeni v trdi lockdown. Ukrepe zaostrujejo že pred prazniki Nizozemska, Norveška in ostali.

Ni vseeno, koliko časa bo trajal naslednji lockdown. Je pa to odvisno od mnogo dejavnikov; med njimi smo eden ključnih mi sami. Če se bomo množično obiskovali, objemali ob izrekanju voščil in se po dobri stari navadi vsevprek poljubljali, nas po novem letu čaka podivjana epidemija. In žrtve.

Slovenija se tudi tokrat ni izneverila zadnje čase značilni posebnosti drugačnega ravnanja in dojemanja realnosti: ko Evropa ukrepe zaostruje, jih je za kratek čas deloma zrahljala. Res so bili izjemno veliki pritiski trgovcev in potrošnikov, ki res marsikaj potrebujejo za vsakdanje življenje in jim je bilo to nedostopno. Predvsem pa zato, ker grozita popoln propad dejavnosti in izjemna brezposelnost. Hkrati je že znano, da bo še pred božičem sledil totalni lockdown. Kako dolgo bo trajal, se ne ve. Nekateri napovedujejo, da do junija, saj bo začela razsajati še gripa in se zato otroci sploh ne bodo mogli vrniti v šole.

Na zaostritve prisega večina zdravnikov, ker se epidemija ne umirja in se ljudje res na veliko družijo ter kršijo vsa varnostna priporočila, ki so za zdaj edina varovalka zdravja. Umivanje in razkuževanje rok za slovenstvo očitno ni vrlina. Še manj nošenje mask, ker smo glasni, se radi smejimo, prepevamo, hrupno razpravljamo, nazdravljamo, se objemamo ... Ob tem pa že osem mesecev ob žuganju poslušamo, kako smo malomarni, nedisciplinirani in rojeni za izumljanje kršenja vsega predpisanega. Najbrž imamo res v genih tudi te lastnosti, a zagotovo znamo prisluhniti, kadar je kdo prijazen in dostojen. Vsi smo kot majhni otroci - ob pohvali in spodbudi se trudimo in smo prizadevni, ko nas kregajo in nam pretijo, postanemo kljubovalni in se upiramo. Vsaj to bi morali vedeti tisti, ki ukrepe sprejemajo in nam jih predstavljajo v želji, da bi jim sledili.

Ni vseeno, koliko časa bo trajal naslednji lockdown. Je pa to odvisno od veliko dejavnikov; med njimi smo eden ključnih mi sami. Od našega obnašanja te dni, zaznamovanega z nakupovalno mrzlico, in od načina preživljanja bližnjih praznikov. Če se bomo množično obiskovali, objemali zaradi voščil in se po stari navadi vsevprek poljubljali ter stiskali, nas po novem letu čakajo razdivjana epidemija, izjemen porast novih okuženih in žal tudi smrti. Ko bolnišnice ne bodo več zmogle sprejeti vseh, ki bodo potrebovali intenzivno zdravljenje in respiratorje. Ko bolnih ne bo imel več kdo zdraviti, ker bodo zdravstveni delavci omagali zaradi izgorelosti.

Le upamo lahko, da se to ne bo zgodilo. Upajmo, da bomo zmogli toliko zdrave pameti in bomo ubogali zdravnike, naj preložimo praznovanja na junij in med bližnjimi prazniki ostanemo doma, v ozkem krogu, saj je treba misliti na vse, ki jih imamo radi in je res primerneje, da jim zdaj voščimo le po telefonu, če jim res želimo dobrega zdravja. Kasneje bo čas za vesela druženja. Priznani epidemiolog Andrej Trampuž poudarja, da je že videti luč na koncu tunela, ker bodo kmalu na voljo cepiva. Primerno stopnjo precepljenosti naj bi dosegli konec prihodnjega leta, do takrat pa moramo vsi zdržati in se pametno obnašati.

Nasveti so dobronamerni. Žal jih mnogi še vedno sprejemajo s skepso, prepričani, da se ne morejo okužiti in zboleti. Res ne? Nihče, ki se okuži, za to ne ve, dokler ne zboli. Nekateri niti zbolijo ne. Takih, asimptomatsko okuženih, je vse več. Zaradi njih je zbolelo že ogromno starih v domovih starostnikov, pacientov, ki so prihajali v specialistične ambulante, na dializo, bolnišnične preiskave in so v bolnišnicah okrevali po operacijah. Pa nihče od teh prenašalcev okužbe za to ni sam kriv in mu tega niti nihče ne sme očitati. Če za bolezen ne veš, se ne znaš primerno obnašati. Prav zato je bila nujna uvedba rednega testiranja zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu. Testirajo že tudi v vse več podjetjih, kjer se trudijo, da delo, proizvodnja in oskrba ne bi odpovedali. Hkrati se je treba zavedati, da testi niso povsem zanesljivi in da tisti, ki je danes spoznan za zdravega, lahko že jutri zboli. Ali pa samo nevede in nehote širi okužbo.

Z upoštevanjem vseh teh dejstev bi morali načrtovati letošnje praznike, ne glede na to, da smo vsi družabna bitja, ujetniki ustaljenih navad in že siti omejevanja, ker epidemija tako dolgo traja. A če bi radi ostali zdravi in želimo dolgo življenje našim dragim, če si želimo, da epidemija končno začne pojenjati, se je vredno omejiti in ostati v ozkem krogu. Bučno proslavljanje vedno počaka. Preživetje, ko nas ogroža nevidna nevarnost, pa nam ni zagotovljeno samo po sebi. Zanj se moramo sami potruditi. Zdaj smo se znašli v precepu vpliva dobrega in zla: angela na eni rami in hudiča na drugi. Prvi svetuje, naj praznujemo sami doma, saj je to še najbolj varno. Drugi vabi k veseljačenju, druženju, objemanju, da nam bo čim lepše, a z velikim tveganjem, da bomo že po nekaj dneh težko bolni in se morebiti celo soočali s smrtjo.

Katerega je torej vredno poslušati in ubogati?


Preberite še


Najbolj brano