Zdi se, da se zemlja splošča

O zaupanju, vzajemnosti in tovarištvu bi se morali v naši družbi resno pogovoriti. Morda še prej o tem, ali se nam je na razvojni poti zalomilo in če se nam je, kaj se je, da bomo vedeli, kje začeti s popravilom in kje smo izgubili medsebojno zaupanje. Pravzaprav je treba stopiti še korak nazaj in poskušati ugotoviti, kdo bi lahko bil moderator takšne razprave, da ne bi zavila na v naših krajih dobro znano jalovo polje.

Na poti v prihodnost ima vse človeštvo veliko prtljage. Precej je skupne, precej si jih nalaga vsaka družba posebej. V tem Slovenci nismo kaj zelo posebnega. Morda bi lahko izkoristili prednost lastne poti in odgovornosti na njej, a so se naši vodiči prevečkrat zaplezali v brezpotjih.

Namesto da bi razpravljali o konceptih svobode in o premikanju meja, smo sumničavi do ljudi z urejeno frizuro. Tako čudni časi so, da se zdi, kot da bi se zemlja sploščala.

Pravijo, da bi bilo letošnje leto najbolje pozabiti. No, tako se reče, a si ga bomo še preveč zapomnili. Vsak bo s seboj vzel kakšno virusno izkušnjo. Najglobljo tisti, ki se jih dotaknila smrt bližnjih ali jim je dihala za ovratnik, zelo temeljito oni, ki so ostali brez dela, takšno ali drugačno, povezano z virusom in kreativno borbo za njegovo omejitev, pa itak vsi.

Korona leto je naplavilo veliko srda, lažnih informacij in novih spoznanj. V domala vse pore družbe se je zavleklo izjemno veliko nezaupanja. Sumničavost je vseobsegajoča in nič ne kaže, da bi znalo iti na bolje. Žalostno je videti, da je prijaznost zapustila naše kraje. Še zdaleč pa se vse skupaj ni zgodilo letos. Je pač tako, da zdaj bolje vidimo marsikaj, o čemer nismo niti razmišljali. Komur uspe stopiti vsaj za pol koraka vstran, vidi, da ogromno ljudi živi v informacijskih mehurčkih, ki jih vzpostavljajo algoritmi spletnih iskalnikov in družbenih omrežij. Najpogosteje gre za dva nasprotujoča si tabora, za dve množici brez presečišča. Tistim, ki ne uspejo pogledati prek plank, se zato zdi, da domala vsi razmišljajo podobno kot oni, da je do končne “zmage” le še nekaj korakov oziroma nekaj v nasprotnike usmerjenih jeznih puščic in tvitov. Ko poguglaš, najdeš same prave stvari in v takšnem svetu se počutiš domače in varno. Saj veste, če iščete kremo za hemoroide, bodo nevidni spletni prijatelji še kar nekaj časa skrbeli za vaše zdravje tam zadaj.

Naslednji teden bo minilo natančno 30 let od enotne odločitve slovenskega ljudstva o samostojnosti. Takrat smo bili prepričani, da imamo usodo v svojih rokah in da gre v veliki meri za to, da na pravi način ubesedimo vse tisto, kar itak vemo in s tem seznanimo mednarodno javnost. Enotni smo, počnemo pravo stvar in nikomur ne želimo nič slabega, je bilo plebiscitarno prepričanje v tistem času. Danes je marsikdaj videti, kot da smo bili ossiji v nekakšnem Trumanovem šovu za zahodnjake. Ker nismo imeli pretežke zgodovinske prtljage, bi lahko prehitevali po desni, a smo naivno pristali v polariziranem svetu, pravzaprav dveh svetovih, v svetu naših in vaših, pravih in nepravih.

Prihodnjo soboto, ko bo Dan samostojnosti in enotnosti, bi lahko slavili z entuziazmom in s kakšno pomembno delovno zmago, denimo veliko novo tovarno, hitro železnico prek Slovenije ali s čim podobno otipljivim. Najverjetneje pa nas čaka zajedljivo obrekovanje o tem, kdo je za en samcat tanek zrezek zaklal več krav, kdo koga instrumentalizira in kdo ima bolj črno dušo.

Na neki način je kar prav, da ne bo moglo biti velike proslave. Te sorte proslav so predvsem za politike, ti pa si je ne zaslužijo. Nobena oblastniška garnitura ni zmogla klenega koraka k družbenemu zaupanju, vzajemnosti in tovarištvu, nobena ni ponudila učinkovite formule za poenotenje glede ključnih vprašanj naše družbe, nobena ni niti sebe, kaj šele družbo emancipirala od sporov naših dedov in nas pomagala pripraviti za negotovo prihodnost.

Namesto da bi razpravljali o konceptih svobode in o premikanju meja, smo sumničavi do ljudi z urejeno frizuro. Tako čudni časi so, da se zdi, kot da bi se zemlja sploščala.


Preberite še


Najbolj brano