Le sekaj, sekaj smrečico

Najbrž jo vsi poznamo. No, vsaj tisti, ki smo šolske klopi drgnili še v prejšnjem stoletju. Takrat je bila pesmica vsekakor še ljudska, ali je ljudska tudi v novem tisočletju, pa pravzaprav ne vem.

Le sekaj, sekaj smrečico, da si boš stesal barčico. Tako pravi ljudska pesem. In takoj naslednja bi nedvomno lahko bila znana znanilka pomorske usmeritve dežele na višegrajski strani Alp: “Barčica po morju plava, drevesa se priklanjajo.” Ne vem, ali je znano, komu ali čemu se priklanjajo, barčici ali smreki, iz katere je ta stesana, pa to najbrž niti ni pomembno. Tako kot morda ni pomembno, da smo eno kapitalno smreko v spremstvu dvainštiridesetih manj kapitalnih poslali na dolgo pot v večno mesto.

Kdo ve, kakšne zaveze so nam Janez in njegovi nakopali z obiskoma onkraj velike luže in onkraj opustošene in obubožane Gaze. Eno je gotovo, ne bodo poceni in tudi ne brez političnih posledic.

Konec koncev je dobrih šestdeset odstotkov dežele na zapravljivi strani Alp tako in tako prekrite z gozdom. Res je tudi, da včasih ni bila tako razširjena drevesna vrsta in da jih imamo danes najbrž toliko, da je ena pogrešljiva. Poleg tega še ena ljudska modrost pravi, da ena ni nobena. Če seveda ne štejemo tistih dobrih štirideset manj kapitalnih. In vendar. Meni nič tebi nič je nekdo - menda je imelo prste vmes tudi ministrstvo za polja, gozdove, divje in domače živali, hrano in pijačo ter novoletne okraske - tudi v mojem imenu in imenu vseh bralk in bralcev Primorskih novic odločil, da bo posekal 30 metrov visoko smreko in jo poslal v Rim. Po kateri cesti niti ni pomembno, ker tako in tako menda vse vodijo tja. Če ne verjamete, vprašajte Michelina.

Ja, smreko so posekali v njenih najboljših letih. Če je ne bi in je ne bi spremenili v en navaden in minljiv okrasek, bi z malo sreče najbrž z lahkoto prerasla koprski zvonik in mirno preživela vsa Janezova čivkanja o ukradenih volitvah in strelih v koleno ali tista Mahničeva o še dopustni raznolikosti deklet v EU. Morda bi jo kakšen Ive stesal v lepo barčico, ki bi plula do Savudrije in naprej, do neskončnih krajev mej. Tako pa jo je sreča zapustila tisti hip, ko je njen strumni vrh prav na trideseto obletnico samostojnosti države na radodarni strani Alp dosegel zavidljivih trideset metrov višine.

“Fant, nimaš sreče,” je - če me spomin ne vara - pel Jani Kovačič v osemdesetih, ko se naši smreki ni niti sanjalo, kaj jo bo doletelo v zrelih letih. Če bi vedela, da bo mrtvo hladno stala na kamnitem tlaku Petrovega trga v Rimu, bi gotovo pazila, kako visoko bo stegovala svoje vršičke in bi jih nedvomno raje namenjala odkašljevanju. A zdaj je, kar je. Smreka je s svojimi dvainštiridesetimi spremljevalkami v Rimu, mi (davkoplačevalci, kot radi rečejo naši politiki) smo pa zato namenili dobrih sto tisočakov. Vsekakor zelo radodarno. Sto povprečnih plač. Sto mesecev oziroma dobrih osem let dela. Bojda je to odlična promocija Slovenije v tujini. Morda res, a roke v ogenj ne bi dal. Prej obratno. Mislim, da je promocijski učinek uboge smreke naravnost zanemarljiv v primerjavi z učinkom športnikov, znanstvenikov, kulturnikov in še koga, pa pri navedenih kakšne posebne radodarnosti države ni opaziti. Verjetno smo bolj znani celo po Janezovih čivkih, pismih in pesmih. Saj vrste, tudi slaba reklama je menda dobra reklama. Ali tako nekako.

No, kakorkoli. Radodarnosti, ko je posredi Sveti sedež, na upognjeni strani Alp res nikoli ne zmanjka. Minister Vasko se na primer kar ne more zadržati. Ko je zadnjič veseljačil na kulturnem ministrstvu, je dal Cerkvi za petinštirideset let v brezplačno uporabo kar Blejski otok. Tokrat predlaga izplačevanje univerzalnega temeljnega dohodka vsem verskim uslužbencem, porihtal pa jim je tudi socialne prispevke. Do konca epidemije in naprej, do brezkončnih krajev mej, bi ponovno lahko rekli, z barčico, ki bi lahko bila stesana iz podarjene smrečice. Ko bi vsaj malo te Vaskove izjemne radodarnosti in velikodušnosti spolzelo tudi do “njegovih” kulturnikov. To bi bila pa res premiera! A vse kaže, da tega filma ne bomo videli. Tako kot najbrž ne vseh tistih filmskih projektov, ki menda čakajo, da jim vlada izplača pogodbeno že zagotovljena sredstva. Ja, tako gre to. So zaveze in zaveze. In ko smo že pri zavezah: kdo ve, kakšne zaveze so nam Janez in njegovi nakopali z obiskoma onkraj velike luže in onkraj opustošene in obubožane Gaze. Eno je gotovo, ne bodo poceni in tudi ne brez političnih posledic. Tako kot ne bi smele biti brez političnih posledic nove in nove eskapade Janeza in njegovih na domačem dvorišču. A Matej, Lilijana, Zdravko, Tomaž in ostali še vedno nič. So kot tiste tri opice, ki ne vidijo, ne slišijo in so tiho kot riti.

Ni dolgo tega, ko je Žan, prvi varnostnik v državi, počivkal prej omenjeni navidezno nedolžen, dejansko pa močno rasističen čivk na temo raznolikosti v EU. No, tednik Demokracija je minuli teden Mahničev pogled na raznolikost v EU “nadgradil” s tekstom, ki se ga ne bi sramovala niti Adolf & Joseph. Tekst, v katerem je govora o očiščenju bele rase z odstranjevanjem plevela.

Tekst, ob katerem človek dejansko onemi. No, tokrat so se menda oglasili tudi Matej, Lilijana, Zdravko, Tomaž in še kdo. Prepozno. Kdaj je že bilo, ko je »plemeniti« Jelinčič napisal, da bo igral na mitraljez? V hramu demokracije! Ga je kdo poslal na smetišče zgodovine? Je kdo zahteval odstop Žana Mahniča? Homofobija in rasizem sta na avtoritarni strani Alp očitno dobila domovinsko pravico. Zgodilo se je to, zaradi česar nismo hoteli imeti na oblasti Janeza in njegovih. Nič več in nič manj. Pot nazaj v planinski raj bo težka, če bo sploh mogoča. Morda bi si tisti, ki v našem imenu pošiljajo darila v Rim, raje prebrali, kaj tisti, ki mu pošiljajo darilo, meni o migrantih, drugačnosti, poštenosti, sočutju, izkoriščanju naravnih virov in sočloveka in še čem. Ne nazadnje tudi o varstvu okolja, ohranjanju narave in biotske raznovrstnosti.


Preberite še


Najbolj brano