Kdaj bomo spet potovali?

Niti med sabo se ne pogovarjamo v živo, ker se pač ne smemo družiti in se tudi nočemo v razmerah poglabljajoče se epidemije. Zato razmisleki o turizmu in tako željenih inozemnih gostih, ki jim bomo predstavljali lepote in dobrote naše dežele, zvenijo kot podobe izza koprene, ki jo nad svetom zateguje koronavirus. A najverjetneje drži, da bodo bolje pripravljeni hitreje spet v pogonu in bodo iz prve vrste vabili goste, ko se bodo ti vnovič podali na pot.

Dinamična zgodovina zadnjih desetletij je čas venomer spreminjajoče se “nove normalnosti”. Zamenjali smo državo, družbeno ureditev, valuto celo večkrat, način komunikacije, slednjič se privajamo osamitvi oziroma “življenju v balončku”, kot nam skušajo z besedami olepšati presekane socialne stike.

Turizem je socialna dejavnost, razen v njegovih docela obrobnih pojavnosti za samotarje in preizkuševalce lastnih zmožnosti. Potujemo sicer iz različnih vzgibov in z različnimi motivi, a večinoma zaradi novih spoznanj, da raziskujemo nove kraje in nove kulture ter spoznavamo nove ljudi. Da, skratka, vnesemo zrak v vsakdanje rutine v domačem okolju.

Črna statistika in visoke žalostne številke niso zagotovilo varnosti in zaupanja pri odločanju o potovalnem cilju, zato je prav mogoče, da se bodo gostje iz širše regije še vsaj nekaj časa bolj kot ne izogibali Sloveniji.

“Nova normalnost” je svet, v katerem so umanjkala potovanja. Njena statistika je boleče mogočna, posledice pa bodo občutne in nekatere tudi dolgoročne. Širjenje obzorij s potovanji je praznik in obenem neke vrste varovalka za dinamiko in raznovrstnost našega sveta, saj se tistega, kar poznamo, manj bojimo. Koliko bo tega praznika v prihodnje, je vprašanje za milijon dolarjev, a nekaj je gotovo: ko se bo svet začel odpirati, se bomo sprva povezovali predvsem v širši regiji, nekako v dosegu avtomobila. Slovenija kot turistična destinacija ima s tem pričakovanim dejstvom pravzaprav srečo, saj je v krogu nekaj sto kilometrov veliko prebivalstva z dovolj časa in denarja ter tudi z razvito turistično kulturo, da lahko precej upravičeno računamo na delež tistih, ki bodo pripravljeni preživeti nekaj svojega časa pri nas.

Domneve o turistih v “novi normalnosti” govorijo o tem, da bodo z avtomobilom potovali zaradi občutka varnosti : tako zaradi tega, ker na ta način ne bodo izpostavljeni drugim ljudem, kot zaradi tega, ker avtomobil omogoča zanesljivejšo vrnitev domov kot, denimo, letalo. V sosednjih državah bodo stavili tudi na železniški prevoz, a se pri nas v te tokove žal ne moremo vključevati.

Naši analitiki pričakujejo, da bo več turistov želelo biti izpostavljenih aktivnostim na prostem, kar je eden od razvojnih stebrov slovenske turistične ponudbe, ki pa, resnici na ljubo, (še) nima infrastrukturne podlage, kot jo imajo najbolj razviti ponudniki, ki so v srednjeevropskem prostoru naši konkurenti. Vsaj v prvem obdobju po koroni se bo potovalo manj in za daljši čas, ugotavljajo. O nekaterih dejavnostih govorijo, da bodo drugačne, kongresni turizem na primer, o nekaterih pa skoraj ne govorijo. Denimo o množičnih javnih prireditvah ali pa o velikih kopaliških oziroma termalnih kompleksih.

Povsem jasno je, da bodo predrugačeni standardi veljali v gostinstvu in tudi v namestitvenem sektorju. Za tega je bila uvedba bonov blagodejna, slab dejavnik za prihodnost pa je zamuda z načrtovano obnovo in širitvijo zmogljivosti, zaradi česar bo konkurenčnost slovenskih hotelov, tudi pri uresničevanju višjih higienskih minimumov, manjša. Nekaj hotelov se sicer gradi, predvsem v Ljubljani, a bo korona gotovo vplivala na povečano previdnost morebitnih naložbenikov. Podaljšanje veljavnosti turističnih bonov je dober signal za slovenski turizem v prihodnjem letu. Vsaj v zgodnji fazi odpiranja bodo domači gosti v veliki večini. Črna statistika in visoke žalostne številke niso zagotovilo varnosti in zaupanja pri odločanju o potovalnem cilju, zato je prav mogoče, da se bodo gostje iz širše regije še vsaj nekaj časa bolj kot ne izogibali Sloveniji. Konec koncev, verjetno tudi sami še zlepa ne bomo šli na turistično pohajkovanje v Bergamo, četudi bo vabilo njihovih turističnih ponudnikov še tako prisrčno. Na vsak način pa bo usmerjena in natančna komunikacija s ciljnimi trgi pomemben dejavnik pri čim hitrejšem okrevanju sektorja, ki ima velikanski vpliv na številne druge dejavnosti.

Ključno vprašanje je, kako oslabljen bo slovenski turizem stopil na pot okrevanja. O tem je težko soditi, saj je povsem negotovo kakršno koli ugibanje, kdaj bo življenje krenilo proti ohlapnejši “novi normalnosti”. Optimizem seveda velja, a mora biti utemeljen, pri njegovem vzdrževanju pa mora svoje dodati država. Tako na materialni ravni, z ukrepi, podprtimi iz evropskih skladov za okrevanje, kot na nematerialni ravni z ustvarjanjem zaupanja, vzajemnosti in perspektivnosti.


Najbolj brano