Kultura je v Ljubljani, v Dupleku in Komnu pač ne

Na podeželju imamo navado, da stvari tehtamo s tehtnico in merimo z metrom. Potem se nedvoumno ve, da se za težjo bučo plača več kot za lažjo in da je osemmetrska smreka vredna več kot štirimetrski bor.

Tudi mnoge občine so v svoje odloke in pravilnike umestile “metre”. Ko vsako leto delijo proračunski denar za kulturna, športna, socialna, mladinska, turistična in druga društva, to večinoma počno zelo transparentno: po vnaprej določenih merilih. Ni jih malo: število članov, število mladih, število nastopov, število obiskovalcev, nagrade na državni in mednarodni ravni, odmevnost v medijih, sodelovanje z javnimi zavodi, šolami ... Pošteno, transparentno, merljivo. Društva pridno beležijo, ob prijavi na razpis priložijo dokazila. In se nato veselijo: “Veš, smo dobili kar 1700 evrov! Bomo končno lahko kupili dobro ozvočenje in kar še potrebujemo za naše prihodnje nastope!” je te dni kar žarela od veselja predsednica enega od kraških kulturnih društev.

Tako je to na podeželju. Kjer imajo metre. V Ljubljani menijo, da metri tamkajšnjo kulturo žalijo. Ko se tam nekdo okliče za kulturnika, dobi brezpogojno pravico, da mu država plača vse.

Podobno so se veselili tudi v drugih. Ker je občini letos ostalo nekaj denarja, sicer namenjenega prireditvam, ga je del namenila društvom. Vsote so majhne. Več kot 30 kulturnih društev iz ene večjih občin, sežanske, bo za celo leto skupaj prejelo manj, kot je država plačala enemu samemu pevcu in piscu glasbenih besedil zgolj za socialne prispevke.

Toda kot je povedala prva med kulturnimi poslankami in poslanci v državi, predsednica parlamentarnega odbora za kulturo, je skrajno nekulturno primerjati takšne profesionalne kulturnike z društvi iz Spodnjega Dupleka. To, da so pevovodje, dirigenti pihalnih orkestrov, mentorji plesnih in likovnih društev tudi v Spodnjem Dupleku, Sežani, Komnu, Grgarju in Knežaku v 90 odstotkih akademsko izobraženi glasbeniki ali likovniki, diplomanti domačih in tujih plesnih akademij, magistri umetnostne zgodovine, ... in da mnogi od tega živijo, prva med kulturnimi poslankami v državi spregleda.

Verjetno za to sploh ne ve, ker se ji zdi izpod časti sploh povprašati, kako je s kulturniki v podeželskih kulturnih društvih. Ljubljanski odločevalci so pač odločili, da se najboljša in podpore najbolj vredna kultura v državi odvija na Metelkovi, v “kulturnem središču države. Zato je treba kulturnikom, ki tam delajo, plačati ne samo socialne prispevke in projekte, temveč tudi v celoti najemnino in stroške za prostore, v katerih delujejo.

Tako je pač bilo od leta 1997. In če je bilo toliko časa, je pač prav, si mislijo. Metra, ki bi jim povedal, ali je to res tako, ne potrebujejo, so prepričani. Meter so oni sami. In je lokacija: vse, kar deluje znotraj Metelkove, je najbolj žlahtna urbana progresivna kultura. Taka, o kateri se ne sprašuje, se je ne vrednoti, se je ne meri. Da bi jo primerjali s tisto podeželsko kulturo iz Spodnjega Dupleka, Sežane, Komna, Grgarja, Knežaka ...? To je žaljivo do vrhunske kulture, “srhljivo in grozljivo”, odgovarja prva kulturnica med poslankami.

Medtem na nekulturnem podeželju merijo ne le dosežke kulture, marveč tudi stroške zanjo. Oziroma se izmerijo kar sami. Vsak mesec. Ko računa za društvene prostore ne plača minister za kulturo, temveč ga morajo plačati društva sama. Njihovi člani, ki plešejo, igrajo, godejo, prepevajo - med njimi tudi zbori, ki posegajo po najvišjih priznanjih najbolj uglednih mednarodnih tekmovanj, pihalni orkestri, ki se prav tako iz tujine vračajo z najprestižnejšimi nagradami. Vsak mesec za to svoje kulturno delo plačajo članarino, iz katere društva plačajo nagrade mentorjem in stroške najema vadbenih prostorov.

Tako je to na podeželju. Kjer imajo metre. V Ljubljani menijo, da metri tamkajšnjo kulturo žalijo. Ko se tam nekdo okliče za kulturnika, dobi brezpogojno pravico, da mu država plačuje vse.


Preberite še


Najbolj brano