Vlada, kako pa kaj prioritete?

Minuli petek so med orgijo v bruseljskem gejevskem klubu policisti zmotili madžarskega evropskega poslanca iz vrst Orbanove stranke Fidesz, ki je menda znan kot goreč nasprotnik pravic LGBT+ skupnosti. Mož bo za vedno zgled neverodostojnosti v vsem, kar bo še kdaj povedal. Konec.

Če bi slovensko vlado oklicali za uspešno v boju z virusom, bi bilo to približno tako, kot če bi madžarskega poslanca imeli za verodostojnega politika z vrednotami za 21. stoletje. Zgrešeno.

Vlada v času, ko vsak dan umre med 40 in 50 ljudi, zaostruje fronto s kulturniki in mediji, v protikoronske pakete vtika rešitve za zasebno univerzo, ki je last političnih zaveznikov, in izpolnjuje želje gospodarstvenikom na začasnem delu v vladi.

Janez Janša in kompanija so nam sicer lahko pri srcu ali pa ne, lahko se pregovarjamo o njihovi (ne)uspešnosti, ampak ta hip njihovo delo najbolje opišejo številke. Te ne lažejo. Vsakodnevni podatki o umrlih, okuženih, hospitaliziranih, nam pravijo, da vlada bolj ali manj le upa, da se bo epidemija umirila, saj je ne uspemo zajeziti oziroma obvladati. Izračuni tudi pravijo, da se še nekaj časa ne bo umirila, vsak dan zaradi okužbe umre nekaj deset ljudi in do konca leta se jih bo nabralo več kot dva tisoč. Več kot dva tisoč preveč. Trditi, da sta za vse te žalostne številke kriva Janša in njegova vlada, je poceni poenostavljanje; zelo verjetno tudi vlada Marjana Šarca, Mira Cerarja, Alenke Bratušek ali Jožeta P. Damijana ne bi bila bistveno bolj uspešna, če sploh.

Tisto, kar je pri početju Janševe vlade moteče in česar bi bilo pri kateri drugi skoraj zagotovo manj, je velika odsotnost čustvene inteligence. Če bi je bilo v vladi nekaj več, bi doumeli, da bodo le brez nepotrebnega zaostrovanja ljudi dobili na svojo stran in jih uspeli prepričati, da so ključni za zaustavitev epidemije prav oni, ljudje, mi, vi, jaz. Problem je v tem, da se vse bolj izkazuje, da brezobzirno zasledovanje lastne agende ni anomalija v ravnanju vlade, ampak kar njen modus operandi. Janša in njegovi gredo ob podpori režimskih medijev v totalno vojno z vsemi, ki niso izrecno na njihovi strani. Primeri? Izvolite.

Vlada v času, ko vsak dan umre med 40 in 50 ljudi, zaostruje fronto s kulturniki in mediji, v protikoronske pakete vtika rešitve za zasebno univerzo, ki je last političnih zaveznikov, in izpolnjuje želje gospodarstvenikom na začasnem delu v vladi. Vse to bi lahko tudi počakalo, če se že ima zgoditi. Vlada z nekaj malega čustvene inteligence ne bi sredi koronaepidemije iz maščevanja zaradi njegovega družbenega angažmaja (ali pa zaradi sramotnega uličarskega napada na šefa NIJZ Milana Kreka) iz razvida samozaposlenih v kulturi izbrisala raperja Zlatka. Ne bi v enega od koronapaketov vtaknila ukrepov, ki bistveno pomagajo univerzi Petra Jambreka, gospodarskemu ministru Zdravku Počivalšku pa ne bi “dala” tako zaželenega turističnega holdinga. In ne bi sredi koronaepidemije ustavila financiranja nacionalne tiskovne agencije samo zato, ker gre njen direktor na živce nekemu vladnemu birokratu, ki je bil nekoč tam v službi. In ne pozabimo na tiste tričetrt milijarde, ki bi jih za vojsko lahko namenili tudi kasneje, s čimer bi si prihranili predvsem očitke o nespretnosti in slabem občutku za tajming. A je bilo treba z glavo skozi zid.

Janez Janša velja za stratega, šahista, ki predvidi dve ali tri poteze. Morda je res takšen in so vsi zgornji primeri le dimna zavesa in vržena kost, ki naj jo mediji in javnost glodajo, zato da bodo v ozadju lahko izpeljali resnično pomembne zadeve. Lahko ni tudi nič od tega, lahko ima omenjene zadeve Janša za resnično ključne v tem trenutku. Tega ne vemo. Velja pa vladi ne narediti usluge in spregledati, da so katastrofalno slabi pri tem, kar bi morali početi v prvi vrsti - skrbeti za javno zdravje.


Preberite še


Najbolj brano