Izgubljajo kompas
Postojnski proračun bo letos zaradi epidemije, izpada koncesijske dajatve in izgubljenih tožb doživel kar precejšen izpad. In predvsem to je očitno razlog za odločitev vodstva občine, da sklene nov dogovor z ministrstvom za obrambo, ki po njihovih besedah “za nazaj” ureja izplačilo še preostalih dobrih 250.000 evrov za nov gasilsko-reševalni center, a tudi, kar je spornejše, uskladitev zemljiškoknjižnega stanja parcel na območju vadišča, kar je nekakšen “podtaknjenec” v dogovoru. Če občina denarja ne bi krvavo potrebovala, bi najbrž lažje načelno vztrajala, da pri Počku ne bo kupčevala, saj prav noben denar (kaj šele 250.000 evrov) ne more odtehtati škode, ki jo vadišče povzroča v lokalnem okolju.
A hkrati drži, da je, ne glede na stališča in zahteve občine in celo ne glede na pravne pomisleke, izvajanje vojaških aktivnosti v zadnjih dveh letih potekalo naprej, občina pa v zameno za to - za razliko od denimo sosednje občine - ni iztržila popolnoma nič. A tu smo ponovno pri načelnosti. Če občina meni, da vadišče od dokončne razveljavitve državnega prostorskega načrta leta 2018 nima podlage za delovanje, mu prav s pristankom na plačilo denarja za čas, ko je kljub temu delovalo, po tihem priznava legitimnost. Pa čeprav Morsu še vedno ni uspelo dokazati, da vojaška dejavnost na Počku ne ogroža pitne vode za 22.000 prebivalcev, vodovarstvena uredba pa do danes še ni sprejeta.
Več kot pomenljivo je, da občina gradiva za sejo, ki je potekala kar dopisno, pred sejo ni javno objavila.
A na drugi strani lahko občina vendarle pričakuje, da bo ministrstvo tisto, kar je obljubilo, tudi izpolnilo. Še posebej, ker so se kopja lomila na nujni naložbi v večjo varnost, ki je tudi v interesu ministrstva. Zdaj je pravno podlago za zadržano izplačilo, ki je po razlagi ministrstva odpadla z občinskim odstopom od prejšnjega dogovora, torej dobilo nazaj. Je pa občina v zameno za plačilo pristala tudi na uskladitev zemljiškoknjižnega stanja, ki v praksi pomeni, da bodo še preostale parcele na območju vadišča zdaj tudi formalno državne (razen cest), s čimer občina zopet daje legitimnost vojaški aktivnosti na tem območju. Zato je več kot pomenljivo, da občina gradiva za sejo, ki je potekala kar dopisno, pred sejo ni javno objavila. Pa tudi, da podpore dogovoru tokrat niso odrekle nekatere liste in stranke, ki so vadišču doslej nasprotovale. Saga se torej nadaljuje, a če je smer postopno zaprtje vadišča, občina izgublja kompas.