Pravo razmerje

Razmerja niso skoraj nikoli preprosta. Choderlos de Laclos je nazorno pokazal, da so lahko tudi nevarna. Redkokdaj jih do potankosti razumemo in velikokrat zgolj približno opišemo.

Težavna so, na prime, tudi tista povsem neosebna, v matematiki, kjer gre za odnos med količinami oziroma števili, in gotovo tudi tista v kemiji, kjer so - preprosto rečeno - v medsebojnih odnosih ali razmerjih različne snovi. A težavnosti navkljub so tovrstna razmerja vendarle lahko dokaj ali celo popolnoma natančno določena. Formule, ki ta razmerja opisujejo, resda razumejo le posvečeni, a vendar. Nedvomno so bistveno težje določljiva razmerja, ko gre za živa bitja. Pa naj gre za odnose teh z neživim okoljem ali za odnose z drugimi živimi bitji. Zapletenost razmerij v biosferi, v tem neskončno raznolikem živem delu planeta, ki ga človek vztrajno načenja, je najbrž blizu brezmejnosti.

Koliko morja in morske obale lahko spremenimo v parkirišča za ležalnike in plovila? Kdo bo to izračunal? Jernej? Andrej? Morda Janez, v pavzi, med enim čivkom in drugim? In na osnovi česa?

Da bi kdaj do zadnje podrobnosti razumeli zakonitosti teh odnosov ali celo posledice njihovega spreminjanja, je malo verjetno. Kljub temu pa je že kar nekaj časa popolnoma jasno, da ni organizma, ki bi bil na tem planetu “kr neki”, ki bi bil preprosto pogrešljiv. Vloge so natančno razdeljene in razmerja določena, je pa res, da je njihovo poznavanje v veliki večini primerov zelo površno.

Svoje mesto in vlogo na planetu ima seveda tudi človek, čeprav bi bil po svoje zelo resen kandidat za tistega “kr neki”. Njegova vloga povzročitelja izumiranja vrst, pustošenja naravnih virov in spreminjanja podnebja ni nič novega in je pravzaprav nedvoumno potrjena že nekaj časa. Trenutno se človek kaže kot izjemno dober “agar” za razmnoževanje in razširjanje najnovejšega korona virusa. A tudi to ni nič novega. Tovrstno “uslugo” je človeštvo virusom nudilo že ničkolikokrat. Nazadnje je imelo zelo burni razmerji s povzročiteljema kuge in španske gripe in prav gotovo jih bo, če bo tako hotelo ali ne, s tem ali onim virusom imelo tudi v prihodnje.

Kako burna bodo ta razmerja, seveda ni moč napovedati. Neznank je v razmerju med človekom, ki naj bi mislil, in virusom, ki naj ne bi, preprosto preveč, da bi ga lahko uokvirili v takšno ali drugačno formulo. Zato velja odsotnost formule nadomestiti s previdnostjo. Ta je, se ve, mati modrosti in zagotovo lahko do neke mere blagodejno vpliva na burnost razmerja in na njegove posledice. Kakorkoli, kot zapisano čisto na začetku in tokrat z nekoliko besedne igre, razmerja preprosto niso preprosta. Ali še drugače: razmerja so pogosto razmeroma zapletena. Tudi med predstavniki človeške vrste. Ti svoja medsebojna razmerja velikokrat, če že ne kar praviloma, urejajo in uokvirjajo z nekakšnimi formulami oziroma sporazumi.

Najpogostejši sporazum je verjetno pogodba. Lahko je ustna ali pisna, lahko je časovno omejena ali veljavna neomejeno do preklica, lahko ureja razmerja med dvema ali med mnogimi. Lahko je taka ali drugačna, v vsakem primeru pa določa način izpolnjevanja medsebojnih obveznosti. Da se sprejete obveznosti spoštujejo, bi moralo biti samo po sebi umevno, ali kot so rekli že stari Rimljani, pacta sunt servanda. “Kakor kdaj in kadar komu paše,” bi najbrž dodali danes, če bi se v svojih togah sprehodili po svojih nekdanjih severovzhodnih provincah.

Nepreklicno odstopljenemu Alešu Hojsu - Špilbergu na primer ne “pašejo” pogodbe, sklenjene s filmskimi ustvarjalci na ukradeni strani Alp, in še kar ne kani izpolniti sprejetih obveznosti. Janezovima prijateljema Jaroslavu in Viktorju, recimo, zadnje čase nič več ne “pašejo” vladavina prava, spoštovanje človekovih pravic, neodvisnost sodstva in medijev ter druga podobna načela, h katerim so se zavezali in na katerih pravzaprav temelji Evropska unija. Jim pa “pašejo” evropski denarci. Janezu, na primer, ne “paše” luknja v kolenu, ki smo si jo menda naredili z opredelitvijo območij, pomembnih za ohranjanje biotske raznovrstnosti na območju Evropske unije. A tudi v tem primeru, tako kot z vladavino prava, človekovimi pravicami in še čem, so bila pravila v zvezi z območji Natura 2000 ob vključitvi v evropsko družino jasna. In Janez bi to moral vedeti.

Tudi Jernej, Janezov minister za ceste, tunele, nadvoze, železniške tire in madžarske lokomotive, si z Naturo ni na ti. Podobno kot Andrej, minister za okolico prostora, bi tudi Jernej naredil “eno celovito revizijo glede Nature”. Tako se je namreč nedavno pridušal v intervjuju pri Vidi Petrovčič, medtem ko sta za vse infrastrukturne težave družno okrivila metuljčka, civilne iniciative in seveda okoljevarstvenike. Slednje Jernej sicer razume in si nikakor ne želi prizadeti okolja, a brez infrastrukture ne gre. Brez cest, železnic in avtocest ni razvoja, zato je treba najti pravo razmerje.

Pa smo spet tam. Pri razmerju namreč. Katero je pravo? Koliko in katerim metuljčkom lahko na račun cest in avtocest odvzamemo življenjski prostor? Koliko prsti in podtalnice lahko onesnažimo na račun intenzivnega kmetijstva in lakirnic? Koliko rek lahko spremenimo v akumulacijska jezera? Koliko morja in morske obale lahko spremenimo v parkirišča za ležalnike in plovila? Kdo bo to izračunal? Jernej? Andrej? Morda Janez, v pavzi, med enim čivkom in drugim? In na osnovi česa? Glede na nič kaj pravo razmerje med proračunskimi sredstvi, namenjenimi dejavnostim, ki naravo obremenjujejo in pustošijo, ter tistimi, ki jo raziskujejo in ohranjajo pri zdravju, kakšnih posebnih razlogov za pretirani optimizem pravzaprav ni. Da denarcev za oklepnike niti ne omenjam.


Preberite še


Najbolj brano